Čeprav so pri Diani takoj začeli zdravljenje z antibiotiki, se je mladenki za 20 minut ustavilo srce in ker so se zdravniki bali, da je v tem času utrpela možganske poškodbe, so jo takoj dali v umetno komo, da bi imeli možgani možnost okrevati. V komi je bila kar tri tedne in v tem času so starši s strahom čakali, ali si bo Diana sploh še kdaj opomogla. Potem pa je očeta in mamo čakala nova grozljiva novica. Okužba se je razširila v noge in roke, zato je bila Dianina edina možnost, da preživi, takojšnja amputacija obeh nog in prstov desne roke. Prestrašena starša sta v poseg privolila in upala, da bo to rešilo njuno hči.

In res jo je. Po treh tednih v komi si je Diana nekoliko opomogla, zdravljenje je pomagalo, a ostala je brez spodnjih okončin. ''Ljudje me še zdaj sprašujejo, kako sem se počutila, ko sem se zbudila in nenadoma zavedela, da sem brez nog. A v resnici to ne gre tako. Tega sem se verjetno začela zavedati počasi in postopoma, kajti ne nazadnje sem bila precej omamljena od vseh zdravil proti bolečinam,'' pove Diana, ki je tako bežno in po delcih, mnogokrat še napol omamljena, dojemala, kaj se ji je pravzaprav zgodilo. ''Ko pa sem le imela trenutke, ko sem lahko malo bolj realno pomislila, mi po glavi ni rojilo: 'Oh, ostala sem brez nog, mojega življenja je zdaj konec.' Temveč sem razmišljala, kako se bom čim prej naučila hoditi z umetnimi nogami.'' Poleg tega, da je izgubila nogi in prste desne roke, je po izbruhu meningitisa dobila tudi napade epilepsije, ki jih je sprožil hud stres, nekoliko težav je imela tudi z govorjenjem. A nič od tega je ni ustavilo.

Ne le da se je s pomočjo intenzivnih fizioterapij, ki so trajale tri mesece, trdne volje in vztrajnosti naučila spet hoditi, oblačiti, kuhati, tipkati, zdaj lahko s kovinskimi opornicami tudi teče, pleše, smuča, pred letom in pol pa se je prvič po tragediji spet lotila jezdenja, kajti konji so že od nekdaj njena velika strast. Največ ji pomeni predvsem to, da se je, kljub temu da je ostala brez nog in prstov desne roke, nekako osamosvojila, naučila skrbeti sama zase, si poiskala službo, ki jo lahko prek računalnika odpravlja od doma, in se preselila na svoje, stran od staršev, ki sta ji ves čas in ki ji še vedno trdno stojita ob strani. ''Srečna sem, da ne čutim močne jeze ali žalosti kot veliko tistih, ki jih poznam in ki so jim amputirali kateri del telesa. Večino časa ne opazim svojih telesnih pomanjkljivosti in še vedno sem lahko tako neodvisna, kot sem bila prej. Vendar pa se včasih vendarle počutim nekoliko slabo, na primer takrat, ko vidim druge ljudi, ki počnejo nekaj, za katere je bolje, da jih jaz niti ne poskušam početi oziroma v katerih ne morem več uživati,'' je še povedala Diana, ki pa kljub vsemu ostaja optimistična in hvaležna, da je še vedno živa. ''Ljudje me velikokrat sprašujejo, ali sem res tako pozitivna, kot sem videti. A resnica je, da se zavedam, da bi lahko bilo še veliko huje, kot je. Tako da sem verjetno že od začetka tako zelo hvaležna, da nisem utrpela nobenih hujših možganskih posledic, da me vse ostalo ne moti tako zelo.''