Ko si je pred sedmimi leti na šolskem izletu takrat 11-letna Kiera Ward poškodovala nogo, je trajalo kar dva dni, da so starši ugotovili, da ne gre zgolj za nedolžen udarec, temveč morda za resnejšo poškodbo. Nemudoma so jo odpeljali v bolnišnico, kjer so zdravniki ocenili, da si je poškodovala vezi in jo poslali domov z zdravili. A ker po dveh tednih noga še kar ni bila nič boljše in ker je trpela neznosne bolečine, se je vrnila v bolnišnico. Dodatna slikanja so pokazala, da ima zlomljeno peto in šele takrat je bila Kiera deležna ustrezne oskrbe. Prav to, da je od poškodbe do začetka zdravljenja minilo toliko časa, bi lahko bilo krivo za to, da so začeli dekličini možgani nenehno zaznavati neznosno bolečino – tudi po tem, ko je bila noga že zdavnaj ozdravljena in ko je dejansko ni bolela nič več, pravijo strokovnjaki. A še vedno ne vedo zagotovo, kaj povzroča namišljeno bolečino.

Čeprav se je Kieri zlom v nekaj tednih po poškodbi zacelil in bi lahko naokrog spet hodila brez bergel, kar leto in pol ni vstala iz postelje. In še danes jo noga nevzdržno boli. ''Najhuje je, da me noga v resnici sploh ne boli, le moji možgani mi dopovedujejo, da me. In nobenega razloga ni, zakaj se mi to dogaja,'' pove Kiera. ''Bolečina je neznosna. Sploh ne morem opisati, kako zelo boli.'' Ker jo čuti skorajda ves čas, na dan vzame tudi po 39 protibolečinskih tablet, v prvih letih spopadanja s težavami je prestala tudi sedem operacij, a nobena ni odpravila bolečin. Na neki točki, ko preprosto ni več zdržala tega, kar se ji dogaja, pa je celo rotila mamo in zdravnike, naj ji amputirajo nogo in jo odrešilo neznosnega trpljenja, ki ji, čeprav je le namišljeno, uničuje življenje. ''Toliko je dni, ko ne morem niti iz postelje vstati. Ali pa ko sem nekje s prijatelji, potem pa nenadoma kar planem v jok, saj preprosto ne zdržim več.''

Ker do zdaj noben poskus zdravljenja ni pomagal, zdravniki več ne vedo, kaj naj naredijo. ''Bila sem obupana, ko so mi povedali, kaj se dogaja z mano. Bilo je tako težko razumeti. In zdravniki ničesar niso mogli narediti zame, kajti težava sploh ni bila v moji nogi. Počutila sem se tako samo,'' o diagnozi pove najstnica. ''Vse, kar sem si želela, je bilo, da bi se bolečina končala. Kaj takšnega ne bi privoščila nikomur – celo mojemu najhujšemu sovražniku ne!'' Kiera še vedno hodi s pomočjo bergel in čeprav ji hoja povzroča hude bolečine, noče uporabljati invalidskega vozička. Ker pa vendarle obstaja možnost, da bodo nekoč iznašli zdravilo oziroma da se bo pokazala rešitev zanjo, Kiera ne namerava obupati. ''Skušam ostati pozitivna in ohraniti nasmeh na obrazu. In upam, da bo nekoč prišel dan, ko ne bom več čutila neznosnih bolečin.''