Včasih so naključja res neverjetna. Mali Conner Breslin se je rodil ne z eno, temveč z dvema prirojenima srčnima napakama, ki sta ogrožali njegovo mlado življenje. Toda ker je imel obe – ga je to dejansko rešilo. Ena napaka je namreč izničila učinek druge.

Ob rojstvu pravzaprav ni kazalo, da je kaj narobe, toda ko je dopolnil pet tednov, nenadoma ni več želel jesti. Starša sta ga odpeljala v bolnišnico, kjer so najprej mislili, da gre za običajno virusno okužbo, nato pa so ugotovili, da je stanje veliko bolj resno. Njegove arterije niso delovale, kot bi morale. Namesto da bi kri in s tem kisik pošiljale po celem telesu, so namreč vso odvajale v pljuča, ki so se tako polnila. Toda preživel je, ker je imel v srcu še dve luknjici. Zaradi tega je telo prejemalo ravno dovolj krvi, bogate s kisikom, da se njegovo delovanje ni povsem zaustavilo.

Potrebno je bilo hitro, vendar naporno kirurško zdravljenje. Najprej je tako mlad prestal težko osemurno operacijo, med katero so mu luknjici v srcu povečali, da sta lahko prepustili več krvi in telo tako okrepili, preden sta sledila dva težka posega na odprtem srcu. Najbolj pomemben je trajal kar trinajst ur, v tem času pa so kirurgi popravili delovanje velikih arterij ter zakrpali luknjici. “Ves ta čas sem bila prava živčna razvalina,“ priznava Claire. “Ni pomembno, kako močan resnično misliš, da si. Nič ni hujšega kot videti, kako uspavajo tvojega otroka. Spomnim se, kako sem jokala. Med najdaljšo operacijo so ga sprejeli v operacijsko sobo ob osmih zjutraj, tam pa je bil do devetih zvečer. Ko sem ga končno spet videla, je bil tako otečen, da ga nisem prepoznala. Poleg tega je iz njega izhajalo toliko cevk. Toda ugotovili smo, da je resničen borec.“ V bolnišnici bi moral ostati dva meseca, vendar je okreval že po tednu in pol, kar je zdravstveno osebje pustilo brez besed. “Nismo verni,“ pripoveduje njegova mati. “Toda verjamemo, da se je zgodil čudež. Neverjetno je, da so nam najprej rekli, da morda ne bo preživel niti noči, prejšnji mesec pa je dejansko shodil. Morda je malo manjši od svojih vrstnikov, toda še vedno raste. Poleg tega zna tako kričati, da vemo tudi, da je z njegovimi pljuči sedaj vse dobro.“

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na