Rebeko je začelo peči v prsnem košu nekega večera, ko je sodila na odbojkarski tekmi. Naslednji dan je odšla k zdravniku, ta pa ji je diagnosticiral mononukleozo, virusno okužbo, ki se prenaša predvsem s slino in je še posebej pogosta med študenti. “Prijateljica, ki je že prebolela mononukleozo, mi je zatrjevala, da bo z menoj še vse v redu in da bolezen ni huda,“ pravi Rebeka. “Po tednu dni, ko se mi stanje ni nič izboljšalo, pa me je začelo malo skrbeti. Spraševala sem se, kdaj se bom počutila bolje.“ Njeno stanje se je namreč iz dneva v dan slabšalo. Komaj je stala, tuširala se je sede in le s težavo je dihala. Zato se je iz študentskega stanovanja vrnila domov, da bi okrevala.

Ker se je njeno telo borilo z mononukleozo, je imunski sistem ni mogel ubraniti pred okužbo z dvema redkima vrstama streptokokov, ki sta tako počasi napadala njen organizem in povzročila, da je zbolela še za pljučnico in padla v toksični šok. V tistem trenutku so jo takoj odpeljali v bolnišnico, kjer so jo hospitalizirali na oddelku za intenzivno nego. “Na trenutke smo bili prepričani, da bo umrla,“ pravi dr. Matthew Meyer iz bolnišnice Franciscan St. Margaret Health.

Rebeki so se zaradi tako imenovane nekrotizirajoče pljučnice, ki se ji je razvila zaradi okužbe s streptokokom, in ki povzroči utekočinjenje pljučnega tkiva, sesedli obe pljučni krili. Odpovedali sta ji tudi ledvici, zato so jo morali priklopiti na aparat za dializo. Odpovedovati pa ji je začelo tudi srce. “Nanjo se je sprožil plaz infekcij,“ pravi Meyer in dodaja, da je bila kombinacija okužb, ki jih je staknila, povsem neobičajna.

Medtem ko so jo pri življenju ohranjale naprave, pa so antibiotiki k sreči počasi začeli delovati. Okužba se je zmanjševala, v roku treh tednov pa se ji je stanje že toliko izboljšalo, da so je lahko samostojno zadihala. “Bilo je grozljivo,“ se spominja Rebekina mama Kathy, ki je ob hčerki skupaj z možem bdela cele dneve in noči. “Vendar pa nisem hotela niti za trenutek pomislila na to, da ne bi ozdravela.“

Za Rebekino sestro dvojčico Aly pa je bila neznosna že sama misel na to, da bi izgubila svojo sestro. Kot pravi, je čutila bolečino, ko so Rebeki odpovedovala pljuča in srce. “Ko sem se neke noči zbudila, me je pri srcu zbadalo, takrat pa je Rebeki zaradi slabšega delovanja srca drastično upadel krvni pritisk. Tik preden so se ji sesedla pljuča, pa sem začela hiperventilirati,“ pravi. “Če joče ona, jočem tudi jaz. Od nekdaj je bilo tako in tudi sedaj se je zgodilo podobno.“

Ko so si Rebekini organi opomogli in začeli delovati samostojno, so jo zdravniki zbudili iz spanca, v katerem so jo ohranjali s pomočjo sedativov. “Ko sem se zbudila, sem mislila, da so bile moje sanje resnične,“ razlaga Rebeka. “Sanjala sem, da sem dobila psa, zato sem takoj, ko sem se zbudila, začela spraševati starše, kje je moj kuža. Mislili so, da se mi je zmešalo.“ Teden dni pred božičem je Rebeka lahko zapustila bolnišnico in se vrnila v domačo hišo, ki jo je Aly okrasila posebej zanjo in po njenem okusu.

Poleg tega, da se dobrih dveh tednov sploh ne spominja, je Rebeka v času bolezni shujšala devet kilogramov, za katere upa, da ji jih bo uspelo s fizioterapijo in domačo hrano pridobiti nazaj. Njena mama ob vsem tem še pravi, da jim je zdravnik povedal, da bi se lahko vse skupaj izšlo še kako tragično, če bi Rebeko v bolnišnico pripeljali le dan pozneje. “Od sedaj naprej jo bom poslala k zdravniku vsakič, ko bo kihnila,“ še dodaja v šali.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na