"Mami, poglej tole," je tisto skoraj usodno jutro 17-letni Adam Vercoe dejal svoji materi. Bile so šolske počitnice in on je sedel na svoji postelji ter mi kazal stopala, se spominja Liz. "Prav obe peti sta bili dejansko prekriti s temno rdečimi, skoraj rjavimi madeži. Počasi sem pritisnila na eno. Ni se pobelilo in ni izginilo, zato sem se prestrašila, da gre za meningitis," pripoveduje. Toda sicer se ji je zdelo, da njen sin deluje povsem normalno. To ji je potrdil tudi sam. "Pomiril me je, da se počuti povsem zdravega, da je le malo utrujen. Takrat si res nisem mislila, da bom zvečer trepetala v strahu za njegovo življenje."

Meningitis res ni bil kriv, je pa njegovo življenje ogrožala ravno tako nevarna bolezen: imunska trombocitopenična purpura ali ITP. To je bolezen, pri kateri imunski sistem telesa uničuje lastne trombocite. To so krvne ploščice, ki preprečijo, da bi izkrvaveli, saj ob nastanku rane to zaprejo. Podplutbe so se na Adamovih petah pojavile ravno zaradi tega, ker se je število trombocitov nevarno zmanjšalo. Toda tisto jutro sta z materjo pomislila, da gre morda za alergijo na prašek, s katerim so bile prane njegove nogavice. Le kdo bi pomislil, da je pravzaprav v nevarnosti za možgansko krvavitev in takojšnjo oslepitev?

Toda mučilo ju je vprašanje, zakaj bi imel alergijo le na svoje nogavice, zato sta raje obiskala splošnega zdravnika. Ta je takoj povedal, da Adam nima meningitisa, nato je vzel vzorec krvi in ga poslal v laboratorij. Toda še to samo za vsak primer, saj se mu je najstnik sicer zdel zdrav. Do večera so se madeži razširili že do njegove golenice, toda ker se ni počutil slabo, je obiskal organizacijo, v kateri je delal kot prostovoljec. "Ni ga bilo niti 90 minut, ko je poklical zdravnik, ki je namesto Adamovega delal popoldne. Dobil je krvne izvide in njegovo sporočilo je bilo zelo jasno, toda hkrati strašljivo: Po vašega sina bom poslal reševalno vozilo – sedaj," bi najraje spet v jok planila Liz. "Izkazalo se je, da ima izjemno nizko raven krvnih ploščic. Normalna številka bi bila nekje od 150 do 400, Adamov izvid je pokazal 3." Medtem ko je njeno srce divje bilo, je morala poklicati svojega sina in ga prositi, da sede in na reševalno vozilo počaka povsem pri miru. "17-letniku to ni lahko dopovedati, Adam me je prepričeval, da je zagotovo nastala napaka."

Liz je z možem pohitela v bolnišnico, uro pozneje pa je pripeljalo tudi reševalno vozilo, ki je dobilo navodila, da vozi čim bolj počasi in mirno. "Adam je izstopil z rahlo zbeganim izrazom na obrazu in naju spet pomiril, da se počuti povsem dobro. Toda nad njegovim komolcem sva lahko dobro videla temno rdeč madež, ki ga je za seboj pustil trak za merjenje krvnega pritiska. Poleg tega je imel madeže še na svojih dlaneh, stegnih, in kar nas je najbolj prestrašilo, celo na jeziku. Toda sam je še vedno zatrjeval, da ni nič resnega, ker se je pač počutil povsem dobro." Še eno testiranje krvi je v nasprotju s tem pokazalo, da se njegova krvna slika slabša in zdravniki so mu takoj predpisali zdravila, ki ublažijo delovanje imunskega sistema, ki ITP sploh povzroči. Telo zaradi nam neznanega razloga nekega dne preprosto začne napadati svoja lastna pomagala. Ker je bila situacija tako resna, so Adama počasi z reševalnim vozilom prepeljali na hematološki oddelek veliko večje londonske bolnišnice. Tam je moral ostati, dokler se raven njegovih trombocitov ni dvignila do te mere, da ni bil več v nevarnosti, da izkrvavi zaradi povsem običajnih vsakodnevnih udarnin in ureznin, ki jih drugi niti ne opazimo. Te krvavitve bi bile lahko tudi notranje, lahko bi oslepel ali doživel kap.

Medtem ko se je Adamova krvna slika izboljševala, Liz pove, da je bilo iskanje vzroka nastanka njegove avtoimunske bolezni podobno epizodi nadaljevanke House. "Edino, kar je manjkalo, so bili zdravniki, ki bi vdrli v naše stanovanje in vzrok iskali v stvareh, ki jih imamo tam spravljene. V naslednjih 24 urah je Adam prestal teste za limfom, lupus, hepatitis in bakterijo Helicobacter pylori. Bil je kot blazinica za šivanke, večkrat slikan z rentgenom in pregledan z magnetno resonanco." Toda vzroka niso mogli najti. Kljub temu se je Adamovo stanje počasi izboljšalo, po tednu dni je lahko odšel domov, več kot leto dni pozneje pa se takšen napad še vedno ni ponovil. "Dobra novica je, da 18 mesecev pozneje deluje, da je šlo le za enkraten napad. Toda Adam pravi, da ga še vedno stisne pri srcu, ko zagleda na svoji koži kar koli samo podobnega temno rdečemu madežu."

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na