Alistair Summers je bil prepričan, da je samo malo prehlajen in da mu bo pomagalo že nekaj krepčilnega spanca. Tisti večer se je zato v posteljo odpravil prej kot po navadi, toda zjutraj se v nasprotju s pričakovanji ni počutil nič bolje. Pravzaprav je bilo stanje veliko slabše – ni mogel premikati nog. “Vse se je začelo kot malo hujši prehlad. Mislil sem, da sem malo bolj utrujen, zato sem šel v posteljo. Toda ko sem naslednji dan vstal, sem se samo zgrudil na tla. Moje noge me niso ubogale.“ Do konca dneva je bil od vratu navzdol povsem paraliziran.

Zaskrbljeni sostanovalci so študenta univerze v Hullu odpeljali v bolnišnico, kjer so zdravniki postavili diagnozo. 19-letni Anglež je zbolel za zelo redko motnjo živčnega sistema. Živci njegovih rok in nog so se vneli, zaradi česar niso več delovali. Ko ga najprej niso ubogale le noge in je izvedel, da bo v bolnišnici približno dva tedna, se je tega celo veselil. “To se mi ni zdelo slabo,“ pravi. “Toda takrat se nisem zavedal, kako resno je moje stanje in da bom postal povsem paraliziran.“ Sedaj je v bolnišnici že več kot tri mesece. Ne le da kmalu ni mogel več hoditi – ni mogel niti govoriti, zato se je sporazumeval z grimasami in nerazumljivimi glasovi.

Trenutno je njegovo stanje že veliko boljše, toda kot otrok se je moral spet učiti hoditi in govoriti. Nihče ne ve, kdaj bo spet takšen, kot je bil, preden ga je prizadela ta strašna motnja. “Ko se nisem mogel več premikati, sem bil zaskrbljen, toda še bolj šokiran. Časa, ko sploh nisem mogel govoriti in sem komaj dihal, pa se skorajda ne spominjam. Bil sem študent, nato sem se nenadoma zbudil priklenjen na bolniško posteljo. Bilo je grozljivo in bil sem res zaskrbljen. Razmišljal sem, ali bo moje življenje od sedaj takšno za vedno. Poskušal sem, da o tem ne bi razmišljal, toda takšne misli je težko pregnati, če samo ležiš v postelji.“ Danes lahko govori in uporablja roke, čeprav njegovi prsti še vedno niso tako gibljivi, kot bi morali biti.

Njegova mati Jacky se spominja: “Bil je povsem obdan z napravami. Ko je začel okrevati, so te nenadoma počasi izginjale. Takrat sem začela upati, da bom svojega sina dobila nazaj.“ Njegov oče Bryan pravi, da je bilo otroka zelo težko videti v takem stanju, da pa je zelo ponosen, da se je izkazal za takšnega borca. “Celo sedaj me prevzamejo čustva, ko pomislim na trenutek, ko smo po dolgem času spet slišali njegov glas. Poleg tega se je vedno smehljal. Šele po njegovem prvem intervjuju z novinarji sem spoznal, kako zelo ga je bilo strah. Takrat je to prvič povedal.“ Okoli 80 odstotkov bolnikov si v nekaj tednih ali mesecih povsem opomore in nima nobenih posledic.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na