18-letna Jodie-Leigh Neil je v anoreksijo zapadla, potem ko je njen najboljši prijatelj umrl v tragični nesreči. V najhujšem obdobju bolezni je tehtala le še 35 kilogramov in zdravnik ji je povedal, da se lahko začne zdraviti ali umre. Zdravniki so njenim staršem takrat dejali, naj se poslovijo. A nenadoma si je Jodie-Leigh zaželela, da bi končno premagala "ta glas anoreksije" v svoji glavi. Glas, ki ji je govoril, da je grda in debela, čeprav je tehtala že tako malo, da ni več mogla normalno živeti. 

"Bilo je kot bi se mi nenadoma v glavi posvetila žarnica," je povedala britanskemu Daily Mail-u. "Spoznala sem, da tako kot živim, ni normalno. To, da mi ves čas razbija srce, da se tresem, me vse boli, ne morem normalno sedeti, da omedlevam, da me noge ne nosijo več. Bila sem tudi nasilna do staršev, ki so imeli zaradi mene modrice in ureznine." Nad njimi se je znašala, da bi se tako zborila z glasom anoreksije v svoji glavi, ki kar ni utihnil. Zaradi njega je v enem trenutku začela tudi s samopoškodovanjem.

Na Instagramu je delila svojo fotografijo iz najhujšega obdobja. To je storila, da bi šokirala, pravi, da bi pokazala, kako huda bolezen je res anoreksija. Upa, da bo tako vsaj koga prepričala, da ne gre po njeni poti. S tem ko deli svojo zgodbo pa želi tudi koga, ki je žal že na tej poti, prepričati, da se začne zdraviti. Na Instagramu je zraven svoje fotografije med anoreksijo prilepila še sedanjo fotografijo ter med drugim zapisala: "Iskreno mi je žal, če vam je to težko videti. Toda čutim, da je moja dolžnost, da vam pokažem, kakšna so bila zame zadnja tri leta. Imela sem že samo 35 kilogramov. Zdravniki so moje starše pripravili na najhujše. Dejali so jim, da se poslovijo. Po čudežu sem preživela."

Septembra 2014 je dobila diagnozo anoreksije pa tudi depresije in anksioznosti. Takrat se je začelo zdravljenje, a dokler sama ni bila pripravljena ozdraveti, ni pomagalo. Zbujala bi se denimo ob dveh zjutraj in telovadila do petih zjutraj, ko je ni nihče videl. Januarja 2015 so jo odpeljali v bolnišnico, ker je tehtala samo 39 kilogramov. "Takrat sem bila zelo blizu smrti in še začela sem s samopoškodovanjem." Med tem zdravljenjem je začela pridobivati težo, saj so jo hranili po cevki in nadzorovali 24 ur. Ko je junija 2015 dosegla normalno težo, pa so ji dovolili, da odide domov in takrat si je spet začela odrekati hrano ter prišla do najnižje točke. 

Na Instragramu piše: "Na levi fotografiji sem nesrečna, povsem v krempljih bolezni, dnevno sem bruhala tudi kri, ki mi je tekla tudi iz nosu, bila sem na invalidskem vozičku. Moje srce je bilo šibko, ravni natrija nevarno nizke, izpadali so mi lasje. Menstruacije so bile neredne, kosti so postajale vse šibkejše. A glas anoreksije mi je pri tej teži še vedno ponavljal, da sem debela in grda." Pripoveduje, kako jo je pretreslo, ko je videla, da se od nje vsi poslavljajo. Sploh, ker je vedela, da je toliko časa vsem, ki jih je imela rada, lagala in se do njih grdo obnašala. "Spoznala sem, da nočem več prenašati tega glasu anoreksije v moji glavi. Kosti so me bolele tako močno, da tega več nisem mogla prenašati. Organi so mi začeli odpovedovati. Zdravnik mi je povedal, da se lahko začnem zdraviti ali umrem. Izbrala sem zdravljenje."

Njeno okrevanje se je začelo v začetku tega leta. Poleg družine ji stojijo ob strani tudi prijatelji, ki jih je prej odrinila. Med obroki je bil na začetku denimo vedno nekdo z njo in skupaj so igrali družabne igre, da bi ji bilo lažje spet začeti jesti. Spet je začela tudi živeti. "Lahko grem v diskoteko in plešem in počnem vse, česar nisem mogla, ko sem imela prenizko težo. Končujem šolo, česar nisem mogla, ko sem bila v krempljih anoreksije, saj se nisem mogla osredotočiti in se sploh nisem spomnila ničesar, kar sem se naučila." Zaradi anoreksije je bila čedalje manj v šoli in večino časa je preživljala v svoji spalnici. Sedaj se zaveda, da je res veliko zamudila. 

Na Instagramu je delila svojo izkušnjo, da bi pomagala drugim. A se zaveda, da boja še ni konec. "Pot okrevanja je dolga in še vedno se borim. Toda močnejša sem in res si želim premagati to bolezen. Treba je vedeti, da to, kar vidiš v ogledalu, ni res. Za vse, ki se borite pa sporočilo: sčasoma postane lažje." Njena zgodba je dokaz, kaj je mogoče.