Michael se je takoj odpravil do osebnega zdravnika, ki je najprej domneval, da je oteklina posledica nesreče, a so podrobnejše preiskave to diagnozo zavrnile. Dobil je napotnico za nadaljnje preiskave, a tudi te niso pokazale točne diagnoze. Domov so ga poslali z receptom za protibolečinska sredstva in razlago, da je koleno najverjetneje zatečeno zaradi kakšne stare poškodbe, ki naj bi jo računalničar staknil med športnim udejstvovanjem. Michaela je ta diagnoza pomirila, a ne za dolgo. Oteklina kar ni želela splahneti, čez nekaj časa pa se je začela njegova noga nenadzorovano in nepojasnjeno širiti.

Noga je postajala vse večja

Vrnil se je v bolnišnico, kjer so mu zdravniki diagnosticirali limfedem, otekanje zaradi nenormalnega nabiranja medcelične tekočine zaradi motenj limfnega obtoka. Zaradi težav z zdravjem se je Michael invalidsko upokojil, njegova leva noga pa je postajala vse večja. Osebni zdravnik ga je napotil k specialistu v kraj Dundee na Škotskem in ta je prvi posumil, da ima upokojeni računalničar morda sindrom slonje noge. A ker mu ni omenil nikakršne možnosti zdravljenja, se je razočarani Škot odločil žrtvovati nekaj denarja in si je plačal obisk zasebne specialistične ambulante. Tamkajšnji zdravnik je po preiskavah potrdil sume prejšnjega zdravnika in Michaelu priporočil operacijo, ki bi obsegala izrezovanje tkiva v nogi in rekonstrukcijo okončine ter presaditev kože z drugih delov telesa.

Zdravstveni sistem ga je pustil na cedilu

Michael se je s priporočilom zasebnega specialista odpravil k osebnemu zdravniku, ta mu je ponovno napisal napotnico za bližnjo bolnišnico, tam pa so ga zavrnili, češ da ne morejo upoštevati strokovnega mnenja zasebnega zdravnika, saj ta ni član javne zdravstvene zbornice. 66-letni upokojeni računalničar danes ugotavlja, da ga je javno zdravstvo pustilo na cedilu. »Deležen nisem bil nikakršnega zdravljenja, ne drastičnih operacij, niti antibiotikov mi niso predpisali. Nič! Moja leva noga vsak dan bolj oteka in skrbi me, da obstaja nevarnost, da bom pristal na invalidskem vozičku ali še huje, da mi bodo morali amputirati nogo, če ne bom kmalu deležen ustrezne zdravniške pomoči,« je jezen Škot.

Slonja noga mu onemogoča normalno življenje

Michaelova leva noga je danes že kar štirikrat širša od desne in oteklina se je že začela širiti na medenico. Posledica tega je, da so postala tudi najosnovnejša opravila, kot so hoja po stopnicah, kopanje in kuhanje, zanj prevelik izziv. Ne more več sesti za volan avtomobila in ko gre na mestni avtobus al vlak, mora sedeti na sedežih za invalide, saj je le tam dovolj prostora za njegovo slonjo nogo. Težave s prostorsko omejenostjo ima tudi na letalu, zato je moral prenehati potovati. Zadnjih nekaj let zapravi na tisoče evrov za hlače in čevlje po meri in ker je njegova noga zaradi obsežne otekline hudo iznakažena, se ljudje vsakokrat, ko stopi na ulico, ozirajo za njim, strmijo v njegovo okončino ali pa se ga na veliko izogibajo, kot da bi bil kužen. »Bolezen je povsem deformirala mojo nogo, stopalo in prste. Ne morem nositi nogavic, ker si jih ne morem natakniti. Nobene mi niso prav,« je obupan Michael.

Za operacijo v tujini nima dovolj denarja

Michael je na ministrstvo za zdravje poslal že več zahtev po podrobnejši preiskavi njegovega primera, a do sedaj se ni zgodilo popolnoma nič. Pozanimal se je tudi o možnosti operacije v tujini in ugotovil, da bi ga lahko operirali v Indiji, a bi za poseg moral plačati več kot 12 tisoč evrov, ki pa jih žal nima. »Sem upokojenec. Nimam toliko denarja. Zakaj bi pravzaprav plačeval za svoje zdravje? Domačemu zdravstvenemu sistemu plačujem že vse od svojega 14. leta. Čas je, da mi omogočijo bonitete, ki mi pripadajo,« je jasen ogorčen Škot. Strokovnjaki domnevajo, da je okužba v Michaelovem telesu mirovala celih 50 let, nato pa jo je sprožila nesreča na prehodu za pešce. Bil naj bi edini človek na Škotskem, ki trpi zaradi sindroma slonje noge – boleznijo, ki je sicer značilna predvsem za tropske kraje.

Kaj je sindrom slonje noge?

Sindrom slonje noge ali slonova bolezen je zelo boleče stanje, povzroča pa ga okužba s parazitom, imenovanim Brugia malayi. Ko okužena komarjeva samica piči, lahko pri tem v kri spusti tudi ličinko posebnega črva, imenovanega microfilariae. Ta se potem razširi in razmnoži preko celega krvnega obtoka, kjer lahko „živi“ več let. Simptomi bolezni se lahko pojavijo šele leta po vstopu parazitov. Ti so takrat običajno že razširjeni po celem telesu. Omejijo krvni obtok in začnejo tvoriti posebno tekočino v tkivih, ki povzroča hudo otekanje udov – rok, nog, celo genitalij, prsi, glave. Zdravila za slonovo bolezen še ni. Zdravniki se običajno odločijo za operacijo oteklega uda ali redno notranje čiščenje okuženih delov telesa.