35-letni Angležinji Chrissie Wellington, ki danes živi v ZDA, se upravičeno zdi, da je uspela osvojiti sam vrh sveta. Ženska, ki je bila kar štirikrat najboljša na tekmovanju Ironwoman (Železna ženska), je namreč pred tem uspela preboleti bulimijo. Kdor športnega preizkusa železne volje in dobrih mišic še ni spremljal, si ne more predstavljati, kako pripravljen mora biti športnik nanj. Ne potrebuje namreč samo kondicije, temveč veliko vzdržljivosti. Na tekmovanju, ki se ga je udeležila Chrissie, je morala najprej preplavati skoraj štiri kilometre, nato 180 kilometrov kolesariti ter še preteči cel maraton.

Kdo bi si mislil, da je tako dobra in uspešna športnica, kot je Chrissie, nekoč prebolela bulimijo. Na zunaj je tudi kot dvajsetletnica delovala izredno uspešno: dobivala je najboljše ocene, diplomirala z odliko, potovala po vsem svetu. V resnici jo je njena želja po popolnosti uničevala. Vsako jutro je vstajala že ob svitu ter tekla. Jedla je vedno manj ter še manj pustila v želodcu. Spopadala se je z motnjo hranjenja – bulimijo. Kilogrami so se topili, za svojo višino je postajala veliko preveč vitka. Lasje so ji izpadali, po drugi strani je njeno telo postalo bolj poraščeno. Njeno grlo je bilo ves čas vneto, toda bulimija je zadovoljila njeno željo po nadzorovanju. Ko se je pogledala v ogledalo, enostavno ni videla resnice.

“Četudi mi je okolica govorila, da imam čudovito postavo, zame to ni bilo dovolj,“ pripoveduje. “Vedno sem želela več. Imam obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo. Nikoli ne odneham, dokler ne dosežem tega, kar si želim.“ To je način razmišljanja, ki ji je toliko let pozneje pomagal, da je zmagala na nemalo športnih tekmovanjih. “Moj odnos do telesa se je sčasoma spremenil, vendar nikoli ni bil enostaven,“ pojasnjuje. Svojo motnjo hranjenja je prebolela šele, ko je ugotovila, da se je njen oče zaradi njenih težav povsem zlomil. Spoznala je, da ne uničuje samo sebe, temveč tudi svojo družino. Od takrat se je trudila živeti bolj zdravo in sčasoma se je njena teža dvignila do normalne.

Profesionalna športnica je postala šele pri tridesetih, vendar je takoj začela osvajati naslove. “Tako kot vsi okoli mene, sem bila tudi sama presenečena, da svojega talenta nisem odkrila prej.“ Sicer se je že kot srednješolka in študentka ukvarjala s plavanjem in tekom, vendar nikoli ni ravno blestela. Na prvem mestu je bila zanjo vedno šola. Toda ko je prebolela bulimijo, je ugotovila, da bi bilo zanjo dobro, da svojo željo po nadzoru, svoje obsesivno-kompulzivno obnašanje usmeri drugam. “Šport mi omogoča, da takšna občutja spremenim v nekaj pozitivnega. Sedaj na svoje telo ne gledam več tako kritično – ne razmišljam, kaj bi lahko na njem spremenila. Enostavno sem navdušena nad vsem, kar zmore.“

Več o motnjah hranjenja, kaj so in kako jih prepoznati, si preberite tukaj.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na