’’Vem, da si bog želi kaj več zame kot le to, da preizkušam metode samomora, nenehno jočem in se zlorabljam,’’ je pred smrtjo povedala Gretchen, ki je za to motnjo trpela zadnjih 16 let. Težava se je pojavila pri njenih 23 letih, ko je bila nenehno spolno vzburjena in je ta občutek kar trajal in trajal. Začasno olajšanje je doživela le z mastrubacijo, ki pa se je ni želela posluževati zaradi svojega verskega prepričanja. A tudi takrat se je agonija zaključila le za nekaj minut. Ko se je končno opogumila in po nekaj mesecih obiskala zdravnika, ji je ta svetoval, naj si pripravlja mlečne kopeli in uporablja led, a nič od tega ni pomagalo. Zaradi motnje ni mogla obdržati službe in bila je popolnoma brez denarja, zaradi česar je na sodišču zaprosila za status invalida. Imela je fanta, ki ji je pomagal pri finančnih težavah, a fizična intimnost je bila problematična, saj se je na koncu zaključila s hudimi bolečinami. ’’Vzburjenost ne pojenja, en orgazem vodi do grozljive intenzivne potrebe po še enem. In takrat kar moraš nadaljevati. V mojih najhujših nočeh doživim 50 orgazmov zapored. Ne morem se niti ustaviti, da bi spila kozarec vode. In takrat si premočen od znoja in vsak del telesa te že boli,’’ je svoje stanje opisala na zaslišanju. Njena prošnja je bila zavrnjena.

Pri motnji trajne spolne vzburjenosti lahko vzburjenost kljub spolni zadovoljitvi traja več ur, dni ali še dlje. Včasih zdravnik predpiše zdravila, kot so antidepresivi, antikonvulsanti in zaviralce bolečine (tudi injekcije botoksa), ki pa pogosto niso učinkovita ali delujejo le začasno. Včasih zdravila stanje celo poslabšajo. ’’Skušajte si predstavljati, kako je, če bi vas nenehno sililo na kihanje ali pa, da bi imeli nenehno občutek polnega mehurja, pa si ne bi mogli pomagati,’’ je stanje za CBSNews pojasnil dr. Barry Komisaruk, psihoterapevt iz Rutgers univerze. ’’Za ženske je ta motnja pravo mučenje,’’ je še povedal.

Vzrok za motnjo trajne vzburjenosti še ni natanko znan. Nekateri strokovnjaki menijo, da gre za psihološki izvor, drugi, da gre za bolezen ožilja, spet tretji, da gre za nevrološko težavo. Komisaruk je stanje začel preučevati, ko mu je prijatelj, prav tako zdravnik, potožil, da njegova žena trpi za to motnjo. Poleg tega je trpela še za Tarlovimi cistami – gre za redke s tekočino napolnjene ciste, ki jih najpogosteje najdemo na križnemu delu hrbtenice. Takrat je bilo na to temo opravljenih le malo raziskav, je pa Komisaruk ustanovil podporno skupino žensk, ki trpijo za tem stanjem. Pri teh ženskah je opravljal tudi raziskave in pri 18 je opravil MRI, ki je pokazal, da ima kar 12 od 18 žensk Tarlove ciste, čeprav je ta pojav v splošni populaciji izjemno redek, in sicer jih odkrijejo pri le 1,2 do 9 odstotkih ljudi. Pri nekaterih ženskah, ki niso imele cist, pa se je pokazalo, da njihova vretenca pritiskajo ob živec na hrbtenjači, kar bi morda lahko pripomoglo k temu stanju. Svoje ugotovitve je objavil v majski izdaji časopisa o spolni medicini. Da bi motnjo bolje razumel, je kasneje opravil še nekaj raziskav na to temo.

Komisaruk pravi, da je glavna težava pri motnji trajne spolne vzburjenosti predvsem pomanjkanje znanja. Številni zdravniki ne vedo zanjo ali je ne želijo priznati kot uradno zdravstveno stanje. Prav zato tudi postopki, ki bi lahko izboljšali stanje posameznika, niso dobro poznani, poleg tega se postavlja vprašanje, koliko žensk se spopada s tem stanjem, a o tem niso pripravljene spregovoriti. ’’Če bi motnjo bolje poznali, bi bilo zagotovo tudi več žensk pripravljenih spregovoriti o tej motnji s svojim zdravnikom,’’ zaključi psihoterapevt.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na