Upokojena medicinska sestra in socialna delavka Jean Driscoll je živela nadvse polno in aktivno življenje. Pomagala je v lokalni bolnišnici in šoli, imela je veliko prijateljev. Potem pa se je kar naenkrat zaprla v hišo in se odrekla vsem stvarem, ki jih je imela tako rada. Danes 72-letna Britanka je sprva v prsih čutila nenavadno bolečino, ki se je čez čas sprevrgla v nenehno riganje. ''Preveč me je sram, da bi stopila iz hiše. Ljudje namreč strmijo vame in se mi celo posmehujejo,'' pripoveduje Jean. ''Skoraj ves čas namreč rigam. Neprijetni glasovi potihnejo le, kadar se uležem.''

Čeprav je v zadnjih treh letih prestala vse možne preiskave, so izvidi vedno znova pokazali, da je z 72-letnico fizično vse v najlepšem redu. Zato so nekateri zdravniki posumili, da bi lahko bil vzrok nenadzorovanega riganja psihološki, saj naj bi refleks riganja povzročali oziroma spodbujali tudi hud stres, depresija ali anksioznost. Lahko pa bi bilo za njene težave preprosto krivo dejstvo, da nevede požira preveč zraka. ''Možno je, da nekdo, ki veliko riga, preprosto požira preveč zraka, pa se tega sploh ne zaveda. Gre za neke vrste podzavestno navado, zato se mora takšna oseba naučiti oziroma natrenirati, kako tega ne početi,'' pojasni gastroenterologinja dr. Linda Lee. A Jean je psihološke teste prestala brez težav in tako so zdravniki izključili tudi možnost, da je za riganje kriva kakšna psihološka motnja. Tako Britanka še vedno ne ve, kaj je krivo za njene težave, in – kar je še huje – tudi zdravila, za katera je zapravila že skoraj 800 evrov, ji ne pomagajo. Zato se je vsa obupana zatekla k aleternativni medicini. Riganje je skušala ustaviti z aktupunkturo in hipnozo, a žal so jo tudi alternativne metode pustila na cedilu.

Tako je njeno življenje le senca tega, kar je bilo prej. ''Ne morem po nakupih, ne morem k zobozdravniku, niti k frizerju. A vsi ti opravki so del običajnega življenja. Tako da sem popolnoma izolirana,'' pripoveduje mati štirih otrok. ''Zdaj sploh nimam več družabnega življenja. In ker sem ujeta v lastnem domu, sem vse bolj depresivna. In zelo me vznemirja, da še vedno nimam nobene diagnoze. Še vedno ne vem, kaj je narobe z mano.'' Kljub temu 72-letna Britanka ne namerava obupati. Odločena je, da bo našla specialista, ki bo ugotovil, kaj je narobe z njo, in ki ji bo končno znal pomagati.