Ko je Sonia Puopolo izgubila svojo mater, se ji je podrl svet. Umrla je na tisti usodni dan, ki je zaznamoval tudi tiste, ki jih na srečo ni prizadel osebno. 11. septembra se je znašla na letalu, ki se je zaletelo v newyorški WTC. "Bilo je tako boleče," se spominja Sonia. "Fizično me je bolelo." Toda leto dni po hudi izgubi se je zgodilo nekaj, kar ima družina še danes za čudež. Na kraju nesreče so delavci našli poročni prstan njene matere in ga izročili njenim bližnjim. Kako so ga uspeli prepoznati, je morda bolje zamolčati; niso pa najprej niti družinski člani mogli verjeti, da bi bilo lahko to res. Z možem sta imela namreč res romantičen zakon, ki je bil celo po štiridesetih letih skupnega življenja poln ljubezni. In dejstvo, da je prstan, ki je bil simbol vsega tega, preživel, je družini pomagalo sprejeti, kar se je zgodilo.

Prstan jo je opomnil, da ne sme nikoli obupati

Ko je Sonia nato kmalu skoraj preminila v hudi prometni nesreči, ji je dal ta prstan pogum, da se ne vda v usodo. Najprej se je borila, da bi preživela, nato, da bi vstala z invalidskega vozička. Od takrat nosi materin prstan in to, da se je pojavil, občuti kot njeno darilo iz onostranstva. Njeno opozorilo, da ne sme nikoli obupati. "Ko sem prvič prijela v roko ta prstan, sem se vprašala, kaj je njegovo sporočilo. Za mojega očeta je bilo to, da ljubezen traja večno, da je ne more nič uničiti. Meni se je zdelo, da se je prstan znašel v mojih rokah z določenim namenom, s sporočilom, da se čudeži dogajajo," pove, kaj ji je vlilo toliko upanja tudi, ko se je nanjo zgrnila kopica težav. "Saj ni treba, da se zgodi ravno cunami," razloži, zakaj meni, da mora deliti svojo zgodbo. "Lahko vas prizadene samo ločitev, zgodi se pač nekaj, kar vas prestraši. In takrat je povsem upravičeno, da jokate – a hkrati morate obdržati upanje in v vsakem trenutku vztrajati."