A ko sta pred 34 leti Joannina mama in oče deklico prvič videla in prijela v naročje ter slišala črne napovedi zdravnikov, da bo njuna hči živela le nekaj ur oziroma dni, nista mogla verjeti, da se kaj takšnega res dogaja. ''Ko je moj oče takoj po mojem rojstvu moral k zdravnikom na nujen posvet in ko so mu prvič pokazali mene ter povedali, da bom verjetno kmalu umrla, je stekel iz zdravniške sobe in se onesvestil,'' pripoveduje Joanne. A ko je kljub napovedim zdravnikov deklica dočakala prvih nekaj tednov in mesecev, sta si njena mama in oče prisegla, da ji bosta omogočila kar se da običajno življenje. In to se je tudi zgodilo. Joanne njeni starši, sorodniki in prijatelji obravnavajo tako kot vsakega drugega, sicer pa tudi sama nase gleda kot na povsem običajno žensko. ''Moje stanovanje ni posebej prilagojeno invalidskemu vozičku, tako da se po njem večinoma premikam kar po rokah. Tudi sicer nočem, da bi zame posebej prilagajali stvari ali prostore,'' pravi 34-letnica. ''Na življenje gledam optimistično in pozitivno. Seveda se spopadam z nekoliko več izzivi kot kdo drug, a to ne pomeni, da živim manj kakovostno ali pa da imam kakšne drugačne želje, potrebe, cilje. Tako kot vsaka druga ženska si tudi jaz želim, da bi našla moža in da bi si skupaj z njim ustvarila družino. Tako sem zdaj prijavljena kar na dveh spletnih straneh za zmenke, saj še vedno nisem našla tistega pravega. Moram reči, da sem glede moških kar nekoliko izbirčna, da imam kar visoke zahteve in želje. Iščem namreč privlačnega in seksi moškega, ki je hkrati tudi pravi kavalir.''

In ne le da je Joanne, čeprav so ji zdravniki povedali, da verjetno ne bo mogla imeti otrok, še vedno optimistična in da verjame, da se bo s pravim moškim tudi to zgodilo, našla si je tudi telesno dokaj zahteven konjiček – ples. ''Ko sem na televiziji videla par v invalidskem vozičku, kako se vrti po plesišču, sem si tudi sama želela, da bi se vpisala na tečaj plesa. Že od malega namreč obožujem ples, le da za razliko od vseh drugih jaz pač plešem po rokah,'' razlaga Joanne. ''Tako sem pograbila telefon in poklicala v plesno šolo, ki je treniral tudi par na televiziji. Tam so mi sicer povedali, da trenutno nimajo nobenih za moje telesno stanje primernih tečajev, a se je lastnik šole Chris ponudil, da me vseeno uči. Tako sva začela vaditi in vaditi ter ustanovila posebno skupino, kjer so gibalno ovirani plesali s partnerji, ki niso imeli nobenih telesnih pomanjkljivosti. Na koncu sem celo nastopila na plesnem tekmovanju, kjer sem zmagala v svoji kategoriji. In ko so mi ljudje stoje ploskali, sem se počutila neverjetno!'' Tako ples ostaja njena velika ljubezen, a v prihodnje ga bo postavila na stranski tir, pravi. ''Tako kot številne druge ženske sem se preveč osredotočala na kariero. Zdaj je čas, da si poiščem moškega, se ustalim in ustvarim družino,'' še odločno pove.