Shelli Eldredge se je skupaj z možem in sinovoma odpravila na počitnice na Havaje. Da bi si lažje ogledali znamenitosti, so najeli vsak svoj motor in se vozili po prelepi pokrajini. Potem pa se je nenadoma zgodilo nekaj, kar je družini Eldredge za vedno spremenilo življenje. ''Ko sem uvidel, da se mama ne vozi več za mano, sem se takoj obrnil in zapeljal za vogal. In potem sem jo videl. Ležala je tam na tleh pri drogu,'' se grozljivega trenutka spominja njen 17-letni sin Alex. Ko je zraven prihitel Shellin mož Stephen Eldredge, je bil ob pogledu na ženo prepričan, da nezgode ni preživela in da sama ni mogla tako hudo pasti z motorjem, temveč da jo je nekdo zbil z avtom in pobegnil.

A Shelli je še vedno kazala znake življenja in nemudoma so jo prepeljali v bližnjo bolnišnico. Bila je v res slabem stanju, se spominja njena družina. Zlomljenih je imela namreč skoraj 50 kosti, počeno lobanjo in poškodovano hrbtenico. Bila je v komi, vendar se je iz življenjske nevarnosti nekako izvlekla. A ker po nekaj tednih njeno stanje še vedno ni bilo nič boljše, so zdravniki njeno družino opozorili, da se morda nikoli več ne bo zbudila. ''Takrat se nam je podrl ves svet,'' je povedal Stephen.

Vendar je Shelli presenetila vse. Po kakšnem mesecu dni se je začela postopoma zbujati iz kome. Stephen se spominja, da je sedel v njeni sobi in ravno pripovedoval neko šalo, ko se je Shelli odzvala nanjo z bežnim nasmeškom. Ker ni bil prepričan, ali je res videl, kar je mislil, da vidi, se ji je približal in jo vprašal, ali ga lahko sliši. Ona pa je v odgovor pomigala z obrvmi. Čez čas je odprla tudi oči in s tem se je začela njena dolga pot do rehabilitacije.

Zahvaljujoč rednim in napornim fizioterapijam, neomajni volji in odločnosti ter podpori domačih je tako spet začela govoriti, spet lahko tudi hodi s pomočjo opore oziroma z nekaj pomoči. A odločena je, da se bo spet naučila hoditi povsem sama in da bo tako spet neodvisna in aktivna kot nekoč. ''Počutim se odlično,'' je povedala. ''Moji otroci so bili tako navdušeni, ko so videli, da sem vstala iz vozička in da lahko spet hodim. Vem, da mi bo uspelo še bolje hoditi in da bo nekoč spet vse po starem, a težko je vedeti, da trenutno ne moreš početi marsičesa, kar si počel nekoč.'' Pa vendar zaradi napredka, ki ga sama pri sebi opaža vsak dan, še zdaleč ne namerava obupati, poleg tega je prepričana, da gredo zasluge za to, da je kljub hudim poškodbam ostala živa, neki višji sili. Verjame pa tudi, da ji je bila še ena priložnost dana z nekim dobrim namenom. Tako pravi, da bo takoj, ko bo dovolj pri močeh, tudi sama pomagala drugim in s tem izkoristila možnosti, ki so ji bile dane.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na