A kirurgija na področju brahialnega pleteža je v zadnjem desetletju izjemno napredovala in Domnu sta na pomoč priskočila specialista plastične kirurgije Peter Zorman, dr. med. in Andrej Repež, dr. med., ki sta v Slovenijo pripeljala najsodobnejše načine zdravljenja brahialnega pleteža. ''Učinkovitost zdravljenja je odvisna od stopnje poškodbe in od tega, kako hitro po poškodbi opravimo operacijo. Če jo opravimo v časovnem okviru, ko mišice še niso nepovratno okvarjene, potem so rezultati veliko boljši, kot če operiramo zunaj tega okvirja, se pravi leto dni po poškodbi,'' razloži dr. Zorman.

Od tega pa je odvisno tudi, za kakšno strategijo zdravljenja se odločijo. ''Če gre za zgodnje obdobje po poškodbi, lahko pleksus primarno rekonstruiramo. V tem primeru premostimo živčne vrzeli z živčnimi presadki ali pa uporabimo sosednje živce, ki nato opravljajo novo funkcijo. Če pa poškodovance dobimo v obdobju, ko je potekla degeneracija mišic, v času od dveh do treh let po poškodbi, se mišice praktično popolnoma spremenijo v vezivo in maščobo. V tem primeru je treba opraviti drug način rekonstrukcije giba. V zgornjo okončino moramo presaditi vitalno, funkcionalno mišico z drugega predela telesa. Običajno zbiramo mišico iz stegena,'' pojasni plastični kirurg Andrej Repež, dr. med.

Ker je imel Domen del mišic na zgornji okončini že nepovratno okvarjenih, sta se kirurga odločila za slednji način in Domnu v zgornjo okončino presadila mišico iz stegna. Pri povezovanju živcev in žilja pa sta si pomagala z mikroskopom.

Sicer pa je pri tovrstnih operacijah malo možnosti za večje zaplete. Dr. Repež razloži, da so tveganja prej povezana s tem, da jim ne uspe obnoviti funkcije, kot s tem, da bi operacija ogrožala življenje. Le redko se zgodi, da bi se stanje poslabšalo. Seveda pa tako kot pri vseh drugih operacijah obstajajo možnosti za zaplete, kot so infekcija, krvavitev in tveganja, povezana s splošno anestezijo.

Operaciji pa sledi še dolgotrajna rehabilitacija, ki je pri teh bolnikih izjemno pomembna. Ne samo po posegu, ampak tudi pred njim. ''Poškodovanci morajo že pred operacijo ohranjati gibljivost sklepov, saj se ti v nasprotnem primeru zatrdijo in četudi obnovimo mišico, gibljivosti ni. Po operaciji pa fizioterapevti in fiziatri pomagajo z različnimi opornicami in vajami za krepitev mišic ter redukacijo,'' pojasni dr. Zorman. Pri operaciji namreč pogosto uporabijo manj pomemben živec, ki nato začne opravljati bolj pomembno funkcijo in tega vzorca se mora pacient naučiti. ''Sprva se na novo oživčeni mišici začnejo pojavljati le male kontrakcije, ki še nimajo smiselne funkcije, a te kontrakcije nato pacient z vajo spremeni v nek gib,'' doda dr. Repež.

In ko je Domen po operaciji začutil prva krčenja mišice, je bil presrečen: ''Ko se je začela mišica prebujati in sem videl, da jo lahko že napenjam, sem bil izjemno vesel. To je bilo nekaj najlepšega.'' Z veliko vaje in vztrajnosti pa mu je uspelo, da lahko danes nekoč negibno roko dvigne vse do ust, si z njo zapne pas in dviguje predmete.