Nesrečnica je kirurga tožila in britansko sodišče je razsodilo, da ji mora zaradi malomarnosti izplačati 55.000 evrov odškodnine. A za poseg, ki se je močno ponesrečil leta 2010, še do danes ni prejela niti penija. Kirurg pa naj bi v teh dneh znova operiral na Otoku. Richmanova iz mesta Kenilworth sedaj od vlade zahteva, da izboljša zakonodajo na področju tujih zdravnikov, ki v Britaniji opravljajo posege, saj veliko lažje zapustijo državo in ne odgovarjajo za posledice svojih ponesrečenih posegov.

''Morda se bo to slišalo komu preveč dramatično, a poseg mi je skoraj uničil življenje,'' je pojasnila za britanski Mail Online. ''Vedno sem bila ponosna na svoj videz in pred leti sem imela veliko svojih fotografij, ki sem jih posnela okoli hiše, sedaj nimam niti ene. O obraznem liftingu sem razmišljala že dolgo, vendar je bil poseg drag, zanj smo morali varčevati. Otroci so mi že od nekdaj govorili, da mi bodo pomagali, in ko je hči Jo svoj posel postavila na noge, je rekla, da mi sedaj le lahko omogoči poseg.''

Lepotni kliniki, ki je organizirala operacijo, je Richmanova plačala 10 000 evrov, nato pa so jo predstavili italijanskemu kirurgu, ki je poseg izvedel v bolnišnici v Londonu. ''Nikoli ni govoril o nekrozi. Tega tveganja preprosto ni omenil. Govoril je o normalnih tveganjih, a možnosti odmiranja tkiva ni omenil niti enkrat. Spomnim se, da mi je le rekel, da me bo s posegom osrečil. A ko so mi z obraza odstranili drenažne cevke, sem začutila močno bolečino. Pričela sem kričati in obraz se je spremenil v vijolično barvo. Barva se je iz velike temno vijolične modrice spremenila v ogromno črno pegavost, ki je bila na videz in na dotik podobna usnju.''

Klinika je takoj kontaktirala kirurga v Italijo in dogovorili so se za urgentni sestanek s pacientko. ''Ko me je videl, me je takoj poklical v ambulanto in mi povedal, da je stanje treba zdraviti kot opekline prve stopnje. Rekel je, da mu je neizmerno žal in da se to resnično ne zgodi pogosto. Ponudil je lasersko zdravljenje, ki sem ga sprejela in rekel, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bo stanje popravil. To je zadnje, kar sem slišala od njega.''

Njen primer je sedaj prevzela odvetnica Jeanette Whyman, ki je specializirana za primere medicinske malomarnosti: ''Zavedam se težave tujih kirurgov, ki pridejo na Otok, opravijo nekaj operacij in se vrnejo domov, a s tako velikim problemom se še nismo soočili. Sicer je zavarovan za primer takega dogodka, a svoje zavarovalnice o primeru ni obvestil in zato ne želijo kriti stroškov napake.''

Tudi njegovo prebivanje v tujini v teoriji ne bi smelo biti problem. To pomeni, da lahko prebivalci Britanije zdravnika tožijo doma, a morajo svojo razsodbo sodišča uveljaviti tudi v tujini, kar je lahko drago in mnogi si tega preprosto ne morejo privoščiti.

Richmanova pa je odločena, da se kaj takega nekomu drugemu ne bi smelo več zgoditi: ''Kirurgi ne bi smeli biti omejeni le na svojo državo, a vlada bi morala zagotoviti, da tudi oni prevzamejo odgovornost v primeru napake. Hkrati bi zanje morale biti odgovorne tudi klinike, ki povabijo kirurge iz tujine. Ne želim si, da bi se kaj takega zgodilo še komu.''