Nesreča se je zgodila oktobra 1998, ko se je vrnila s preiskave v bolnišnici, kjer so ji z EEG-jem želeli odkriti, kaj je vzrok njenih napadov, s katerimi se je soočala v zadnjem času. Na lasišču ji je ostalo še nekaj lepila, ki so ga uporabili za namestitev naprave in ko si ga je skušala odstraniti z oljem, se je zgodil izpad elektrike. Prižgala je svečo, da bi si pred ogledalom do konca odstranila lepilo, nato pa so se ji vžgali lasje.

''Moji lasje so v sekundi zagoreli. Lasje, cela glava, ramena, hrnet in roke. Vse je gorelo,'' se spominja. ''Kričala sem in mama se je zbudila. S prho v kopalnici je ugasnila ogenj, nato je name položila mokro brisačo. Pogledala sem svoje roke in videla sem, da so bile popolnoma ožgane in v mehurjih. Vprašala sem mamo, če se lahko pogledam v ogledalo. Rekla je ne, a je nisem poslušala. Ko sem se pogledala, se mi je vse življenje v trenutku prevrtelo v mislih.'' Bila je v popolnem šoku in hitro so jo odpeljali v bolnišnico. Tam so jo dali v umetno komo in tri tedne se je borila za  življenje. Kirurgi so ji nato odvzeli kožo s stegen in jo presadili na roke, da ji ne bi bilo treba amputirati rok. Nato so odstranili mrtvo kožo z njenega telesa. Čakalo pa jo je še dolgotrajno okrevanje.

V naslednjih šestih letih je v bolnišnici v Bostonu prestala vrsto posegov. ''Vsakič, ko sem šla v operacijsko sobo, so mi opravili en ali dva posega. Pri 175 posegih sem nehala šteti.''

Leto dni po nesreči je spoznala svojega moža, 33-letnega Joseja in si z njim ustvarila družino. ''Po tem, ko sem rodila svoji dve hčerki, sta me dve ženski na ulici obtožili, da sem slaba mama. Rekli sta, da bi se me moji hčerki morali sramovati. Nekoč mi je en moški rekel: 'Si že kdaj pomislila na to, da bi se ubila? Če bi bil sam na tvojem mestu, bi močno premislil o tem.' V naši kulturi moraš izgledati dobro in skrbeti za svoj zunanji videz. A spoznala sem, da zunanji videz ne določa, kdo sem in zato nikoli nisem imela težav s samopodobo. Sprejela sem to, kar se mi je zgodilo in v svoji koži se počutim dobro. Ko so me prijatelji obiskovali v bolnišnici, sem jim vedno rekla: 'V redu sem, nisem mrtva.' ''

Sedaj si s svojo zgodbo želi sporočiti drugim, naj ne obupajo. Da obstaja življenje kljub poškodbam telesa. ''Vsak dan me ljudje kontaktirajo prek spleta, ki so depresivni ali v podobni situaciji. Gredo skozi težko obdobje ali pa si želijo pomoč za svojega družinskega člana. Občutek imam, da to, kar se mi je zgodilo, se je zgodilo z razlogom. Zato, da lahko sedaj pomagam drugim.''