Brat je poklical rešilca in odpeljali so ju v bolnišnico Methodist Aouth Hospital v Tenneseeju. Kasneje so ju s helikopterjem prepeljali v Shriners otroško bolnišnico v mestu Cincinnati. Brat je med reševanjem utrpel 16 odstotkov opeklin kože, Alexandra pa še hujše poškodbe. Opeklo ji je kar 52 odstotkov kože, zaradi česar je skoraj umrla. Padla je v komo in zdravniki so ji morali opraviti več kot 20 operacij, med katerimi so ji presadili kožo na stegnih, komolcih, rokah, hrbtu, prsnem košu in na trebuhu. ''Ko sem se zbudila, mi je mama pojasnila, kaj se je zgodilo, saj nisem razumela, kaj se je dogajalo. Znova sem zaspala, saj sem bila na toliko zdravilih. Šele nekaj tednov kasneje so me dokončno zbudili. Ko sem se pogledala v ogledalo, se nisem prepoznala. Sram me je bilo, da me bodo morali drugi ljudje gledati tako,'' je pojasnila.

Kar dva meseca je ostala v bolnišnici. Pri presajanju kože so uporabili njeno neopečeno kožo z noge. Ker je bilo njene zdrave kože premalo, so morali uporabiti tudi kožo darovalca. Prejela jo je na prsnem košu in k sreči je njeno telo ni zavrnilo. ''Sprva je bilo čudno, saj je bila veliko bolj temna kot moja koža, a moje telo je ni zavrnilo in danes ne razmišljam več o tem, razen če me kdo izrecno ne vpraša. Niti sanja se mi ne, kdo je darovalec. Zbudila sem se in bila je na mojih prsih. V resnici sem zelo hvaležna, da sem jo sploh lahko dobila, saj sem jo nujno potrebovala in vesela sem, da jo je moje telo sprejelo,'' je pojasnila za britanski Mail Online.

Alexandra je zapadla v hudo depresijo. Vsakič, ko se je pogledala v ogledalo, se je počutila kot 'pošast' in razmišljala je celo o samomoru. ''K sreči sem šolanje nadaljevala doma, a ko sem morala zapustiti hišo, da sem šla v trgovino, sem videla druge otroke, kako s prstom kažejo name in se mi smejijo. Želela sem si samo, da bi me pustili pri miru.'' Tri leta je imela hude nočne more, ki so se prenehale šele, ko so ji znova začeli rasti lasje in se je nekoliko bolj počutila kot nekdanja Alexandra. Šla je skozi pekel, a iz njega prišla veliko močnejša.

Danes ima še slabe dni, ko se počuti nevredno in grdo, a večinoma ni tako. Večinoma je zadovoljna in srečna in njene brazgotine se ji ne zdijo več tako grozljive. Sprejela je svojo zunanjo podobo in spomin na dan, ko je dobesedno zagorela, ni več tako boleč. S svojo izkušnjo sedaj pomaga skozi težke trenutke drugim mladim, ki se spopadajo s hudimi opeklinami. ''Res se lahko vživim v otroke, ki se spopadejo z opeklinami in rada delam z njimi. Ker vedo, da sem šla sama skozi to, mi popolnoma zaupajo. Ogenj ni nekaj, s čimer se je dobro igrati. Ni vredno.''