Zdravnik dr. Eduardo Rodriguez iz medicinskega centra University of Maryland Medical Center, kjer so opravili zgodovinsko operacijo, je pojasnil, da je Norris z odločitvijo, da prestane operacijo, prevzel tudi ogromno odgovornost. ''V vsem tem postopku v resnici ni nikoli razmišljal o sebi. Ves čas je razmišljal le o tem, da bo s svojim dejanjem pomagal ranjenim vojakom in drugim ljudem in jim prinesel novo upanje. Neverjeten moški,'' je za britanski Mail Online pojasnil Rodriguez.

Danes 39-letni Richard Lee Norris je obraz izgubil, ko je bil star 22 let. Domov je prišel pijan in se sprl s svojo mati, nato pa vzel pištolo iz svojega kabineta in ji grozil, da se bo ustrelil. Ko je metek vstavil v saržer, se je pištola nenadno sprožila. Njegovo meso, kosti in zobje so se razpršili po vseh štirih stenah sobe in po njegovi materi.

Čeprav je preživel, je bil vsak dan, ki je sledil, za Norrisa prava nočna mora. Soočiti se je moral s krutostjo neznancev vsakič, ko je odšel od doma, se spopadal z odvisnostjo in skušal storiti samomor. Po nesreči je ostal brez zob, nosu in dela jezika. Še vedno je lahko okušal, a izgubil je vonj. Ko se je ponoči le opogumil, da gre od doma, se je skrival za masko.

Norris je prestal ducat operacij, s katerimi so mu popravljali obraz, a kmalu mu konvencionalna medicina ni mogla več pomagati. Nekaj delov obraza mu preprosto niso mogli nadomestiti. Ko mu je dr. Rodrigez povedal, da je to vse, kar lahko naredijo zanj, mu je hkrati predstavil tudi tvegano možnost – transplantacijo obraza.

Presaditev obraza je izjemno tvegana, ker obraz v nasprotju z drugimi telesnimi organi, telo po presaditvi zavrača do konca življenja. Ker ga prepoznava kot tujek, ga imunski sistem ves čas napada. Norris bi tako moral vse življenje jemati zdravila za zaviranje imunskega sistema, zaradi česar bi bil veliko bolj izpostavljen drugim zdravstvenim težavam. Odpovedati bi se moral tudi alkoholu, kajenju, sončenju ali drugim tveganjem za okužbo, ki bi poslabšala njegovo stanje. Ko se enkrat odločijo za operacijo, poti nazaj več ni. Zdravnik mu je povedal tudi, da ima le 50 odstotkov možnosti za preživetje operacije.

Kljub temu, da se je Norris dobro zavedal tveganj, se je odločil za transplantacijo. Njegova mati Sandra se dne, ko jim je dr. Rodrigez povedal, kako malo možnosti ima za preživetje transplantacije, spominja kot včeraj. ''Pogledala sva Richarda in mu povedala, da ga imava rada ne glede na to, kako je videti in da nama njegov videz ni pomemben, a hkrati, da gre za njegovo življenje. Če si tega želi, ga bova pri tem podpirala,'' je Sandra povedala za britanski Mail Online. Norris je rekel, da je počaščen nad darilom, ki ga je prejel od družine 21-letnega Joshua Aversano, ki je umrl med prometno nesrečo in se odločil, da bo poseg prestal.

Transplantacijo obraza je bila opravljena leta 2012 v bolnišnici v Marylandu. Med 36 ur trajajočem posegu pa so mu nadomestili čeljustne kosti, zobe, jezik, mišice in živce obraza. Med posegom, ki se je zapisal v zgodovino medicine, je sodelovalo kar 150 zdravnikov in medicinskih sester. A Norris je transplantacijo uspešno prestal in dobro okreval.

Sedaj hodi na redne vsakodnevne preglede zaradi velikega tveganja zavrnitve obraza. ''Vsak dan se zbudim s strahom, da se bo to zgodilo: Je to ta dan? Dan, ko bom prešel v fazo zavrnitve in bo tako hudo, da bodo zdravniki nemočni,'' je priznal Norris, ki se vsak dan prepričuje, naj ne bo tako zaskrbljen in da je v dobrih rokah.

Norris se je moral znova naučiti jesti, govoriti in se privajati na občutek novega obraza. Redno hodi na terapijo in še vedno jemlje protibolečinska zdravila in zdravila za zaviranje imunskega sistema. Pravi, da mu je na poti pomagala vera v boga, s katero je uspel ohraniti smisel za humor in v sebi ostati isto osebo kot nekoč. Hkrati pa se strinja z zdravniškim splošnim prepričanjem, da pacienti, ki prestanejo transplantacijo obraza, gredo skozi krizo identitete.

Večja težava pa je zanj znova se pojaviti v javnosti. Obrazna iznakaženost ne prinaša simpatij ljudi, zaradi česar se pacienti pogosto počutijo izključene iz družbe.

''Na žalost pri ljudeh, ki imajo močno iznakažen obraz, ljudje dajejo komentarje, ki jih nikoli ne bi podelili nekomu, ki je na invalidskem vozičku,'' je priznal im dodal. ''Ko sem bil iznakažen in sem samo hodil po ulici, sem bil presenečen, da se več ljudi pred mano ni skrilo v telefonsko govorilnico ali si niso zlomili vratu, ko so strmeli vame. Sedaj pa … Sedaj ne zbujam več pozornosti. Razen, če me ne poznajo osebno, ne vedo, da so mi presadili obraz. To pa je cilj, ki smo ga imeli.''