Reševalec poškodovanca pripelje na urgenco

Življenjsko ogrožene poškodovance z opeklino reševalec pripelje v centralni urgentni blok travmatološke klinike. Sprejme ga zdravnik anesteziolog in ga namesti v prostor za oživljanje. Zdravnik pokliče specialiste različnih strok, zato je zelo pomembno, da so ti 24 ur na dan na voljo. V primeru opekline pokliče dežurnega plastičnega kirurga, ki nato obravnava poškodovanca. Že v prostoru za oživljanje se izključijo pridružene poškodbe in druga življenje ogrožajoča stanja – ta postopek traja različno dolgo glede na slikovno diagnostiko, ki je potrebna. Poškodovanca nato predajo ekipi opeklinskega oddelka.

Opeklinski oddelek

V prevezovalni sobi, ki je segreta na 25 stopinj, da ne bi prišlo do podhladitve poškodovanca, ga sprejme široka ekipa: zdravnik specialist, anesteziolog, anestezijska medicinska sestra, zdravnik kirurg, višje medicinske sestre, srednje medicinske sestre, zdravstveni tehnik, inštrumentalka. Vseskozi je prisoten anesteziolog, ki skrbi za njegove življenjske funkcije, pacient je v splošni anesteziji. Sledi toaleta, ko se poškodovanca preloži v posebno kad s hidravličnim dvigalom, kjer očistijo in odpravijo vse odmrle dele kože, pacienta obrijejo, da lahko lažje ocenijo, za kakšno vrsto poškodbe gre. ’’V tej fazi je najpomembnejša ocena površine opečenega dela telesa, globine opeklinske rane. Zato zelo natančno pregledamo opeklinske rane, da lahko naredimo natančen racionalen učinkovit načrt zdravljenja. Določimo površino opečenega dela telesa, globino opeklinske rane, izključimo opeklino dihal in posebno pozorni smo na opeklino funkcionalnih področij – obraz, pirineji, sklepi in druga področja,'' pojasni prof. dr. Ahčan. Globino opeklinske rane namreč delimo na epidermalne opekline, ko je poškodovan le vrhnji del kože, nekoliko globlje so povrhnje dermalne opekline, globoke dermalne površine in subdermalne površine pa že potrebujejo kirurško zdravljenje. Nazadnje bolnika s hidravličnim dvigalom preložijo na tehtnico, ga stehtajo in podatke predajo anesteziologu oziroma zdravniku iz centra za intenzivno terapijo.

Opeklina dihal močno ogroža pacientovo stanje

Na prognozo zdravljenja bistveno vpliva prisotnost opeklina dihal, zato preverijo, ali ima poškodovanec opeklino na predelu nosu in ust, ki nakazuje, da gre morda za opeklino dihal. Če poškodovanec ni oskrbljen pravočasno in na pravi način, lahko pride do motenj dihanja. Zdravniki iz centra za intenzivno zdravljenje nato opravijo tako imenovano bronhoskopijo, kjer s posebnim inštrumentom pregledajo sluznico dihalne poti. ''V tem primeru boste videli številne saje, odluščenje sluznice, sluznica je mestoma krvava, kar pomeni, da gre za opeklino dihalnih poti nad glasilkami in pod glasilkami, kar vodi do številnih zapletov, zlasti pljučnic. In prognoza takšnega pacienta je bistveno slabša, kot če poškodbe dihalnih poti ni. Bolnik z opeklino dihal je izjemno življenjsko ogrožen, je kandidat za razvoj večorganske odpovedi,'' pove prof. dr. Ahčan.

Opeklino celotnega uda rešujejo z razbremenilnimi rezi

Ko so pogledali in določili površino opečene kože, določili globino, izključili opeklino funkcionalnih področji in opeklino dihal, je še ena stvar bistvena za poškodovanca. Ugotoviti je treba, ali ima opeklino obsega celotnega uda ali prsnega koša. V tem primeru je treba narediti urgentni poseg, imenovan razbremenilni rez. Globoke opekline, ki zajemajo celoten obseg uda, lahko namreč ogrozijo prekrvavitev uda in samo razbremenilni rezi nekaj ur po poškodbi lahko rešijo okončino. ''Koža je takrat usnjato spremenjena in onemogoča prekrvavitev in dihanje, zato so potrebni razbremenilni rezi.’’

Zdravstvena nega

Poškodovanca prevzame zdravstvena nega, ki mora delovati po naprej pripravljenih scenarijih, usklajeno, pripravljen mora biti material – številne komprese, obvezivni materiali. Pacienta obvežejo, namestijo opornice in ga pripeljejo na intenzivno enoto opeklinskega oddelka, kjer ga prevzame zdravnik specializiran za kritično opečene ljudi iz centra za intenzivno terapijo. Potreben je 24-urni nadzor življenjskih funkcij, intenzivisti pa skrbijo za tekočinsko terapijo, mehansko ventilacijo, izvaja se toaleta dihalnih poti, tako imenovana bronhoskopija, in skrbi za vse katetre in druge parametre, ki vplivajo na življenjske funkcije.

Presaditev kože

Poškodovanci z globokimi opeklinami potrebujejo kirurško zdravljenje opeklinske rane. Kirurg s posebnim nožem najprej odstrani opečeno odmrlo kožo. Nato pa na drugem delu telesa vzame tanko plast kože in jo prenese na opečeni del. Če so te površine velike, si pomaga z namreženjem kože ali pa s kožnimi nadomestki darovalcev. ’’Z električnim nožem odvzamemo zelo tanko plast kože, se pravi del usnice, nato pa te presadke namestimo na posebne ploščice in jih namrežimo, da dobimo večjo površino. Naprava, s katero to storimo – preprosta mehanska naprava – stane 17.000 evrov,’’ pojasni prof. dr. Ahčan. Ker je pri postopku izguba krvi velika, je treba delovati hitro in natančno. Sledi koagulacija drobnega žilja, kjer vse krvaveče žilice s posebno pinceto zlepijo, da ne bi prišlo do krvavitev in da se pod presadkom ne nabira kri. Na pripravljeno ležišče položijo kožni presadek, sledi pa preveza, opornice, kopeli, preživetje presadka pa lahko ocenijo sedem dni po operaciji.

Takšno zdravljenje je potrebovalo sedem poškodovanih v balonarski nesreči in pri vsakem je bil primanjkljaj sredstev za okrog 20.000 evrov, ki se štejejo v letno izgubo opeklinskega oddelka. Čeprav se je v takih primerih morda nenavadno pogovarjati o stroških, ki jih prinašajo tovrstne operacije, pa je to neizogibno, saj se klinični center vsako leto srečuje z zmanjšanjem prilivov sredstev. ’’Kljub temu da je sredstev vsako leto manj, še vedno izvajamo vrhunske storitve, a težave so vse večje, tudi na drugih oddelkih. Tukaj imam celo listo posegov, ki za klinični center znašajo 14 milijonov 614 tisoč evrov, ki bi jih dodatno potrebovali za izvedbo teh programov. Na primer vstavitev umetnega srca je podfinancirana, nekatere transplantacije so podfinancirane, vstavitev perkutane aortne zaklopke in tudi številne druge stvari. S tem vsako leto vlagamo prošnje za več sredstev, si pomagamo za razvoj novih metod skozi terciarne projekte, ki jih izvajajo na naših kliničnih oddelkih, kjer imamo zelo transparenten sistem financiranja in se borimo, da bi dobili več sredstev,’’ pojasni strokovna direktorica Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana prof. dr. Brigita Drnovšek Olup. Zdravniki pa si seveda želijo, da se ne bi varčevalo na programih, ki so izjemno pomembni in ki rešujejo življenja.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na