56-letna Zdenka Potočnik iz Velenja se je v svojem življenju spopadla z marsikatero oviro, ki bi se je kdo drug morda tako močno ustrašil, da poti ne bi več nadaljeval. Ali pa po njej vsaj ne bi več hodil tako zagnano. Ne le, da je za njo težka ločitev, pred dvaindvajsetimi leti bi kot mlada mamica skoraj ostala brez desne roke.

"Delali smo nov hlev pa še ni bilo elektrike in tako se je zgodilo," pove. "Stroj za silažo me je zgrabil za roko pa mi je zdrobilo prste. Če bi bila luč, mogoče tega ne bi bilo." Toda zgodilo se je, kar se je zgodilo, in Zdenka se kot že toliko krat ni prepustila strahu, ki jo je zajel. "Seveda sem se prestrašila. Čeprav obula sem se pa sama. V takem šoku sem bila. Tudi ta mali je videl in se je ustrašil, kaj mi je. Samo pet let je bil star." Rešilec jo je odpeljal v najbližji zdravstveni dom. "Pa sem jim rekla, da jih lepo prosim, da me peljejo v Ljubljano, da ne bom ostala brez prstov. In so me peljali. Dali so mi napotnico in smo šli. Operiral me je dr. Stritar (dr. Albin Stritar op. a.) s kliničnega centra, z oddelka za plastično kirurgijo in opekline. Odrezal mi je sredinec, da je kost potem premaknil v drug prst. Da mi je naredil kazalec.Vsa čast mu res, da imam jaz zdaj gibljive prste," se ji od hvaležnosti glas skoraj prelomi.

Življenje se je tako kljub hudi nesreči lahko nadaljevalo dokaj normalno. "Morala sem se boriti, ker sem imela otroke. Drugega mi ni preostalo. Kdo drug bi mogoče kar obsedel, ampak jaz sem se borila. Ko sem prišla domov, sem že peglala, čeprav sem imela v prstih še žice." Ker je invalidska komisija ocenila, da lahko nadaljuje delo, ji je preostalo samo, da obiskuje fizioterapijo in se močno trudi, da bi čim bolj uspešno okrevala. "Nisem sckrljana," razmišlja, kako ji je uspelo vse to zdržati. "Jaz sem delala celo življenje cele dneve. Znam se boriti. Pa še hišo smo gradili … Ne vem. Tudi pri petdesetih sem ostala sama, brez vsega, pa sem se nekako pobrala. Mogoče zato, ker sem po horoskopu lev," se nasmeji kljub temu, da razmišlja o svoji nesreči.

Po drugi strani prizna, da jo je bilo precej dolgo svoje nesreče sram. "Nekaj časa sem roko nosila kar zadaj, da ne bi kdo videl tistih prstov. Imela sem en tak strah … Sploh ne znam opisati. Kar nekako mi je bilo težko, če me je kdo pogledal." A tudi ta občutja je premagala in danes o tej preizkušnji govori brez najmanjše zagrenjenosti. Na srečo posledic ni in svojo roko lahko uporablja povsem normalno, kar je dokazala tudi z vihtenjem kuhalnice v resničnostnem šovu Gostilna išče šefa. "Nimam ravno težav, edino tistih finih del ne morem več opravljati. Recimo pletenje in štrikanje. Prej sem za otroke oblačila izdelovala tudi sama. Čez kakšno leto imam še kontrolo, da vidimo, kaj se dogaja, ampak drugače je v redu." Tudi to je torej ostal samo še en slab spomin, Zdenka pa ostaja vesela ženska, ki je polna življenjske energije. Ko smo jo poklicali, je ravno pazila na vnuka, zaupala pa nam je še kopico aktivnosti, ki se jih je udeležila samo v zadnjem tednu – od hribolazenja do solne terapije. V njenem slovarju besedna zveza nepremagljiva ovira očitno res ne obstaja.