POPovi zdravniki

50 TA

Asist. Jasna Kordić Lašič dr. med.

15. 06. 2015 13.13

Vprašanje

Pozdravljeni pohvala vašim odgovorom, so življenski in služijo za orientacijo v prelomnih situacijah. Stara sem 50 let in že od osnovne šole dalje skupaj s svojim možem, poročena sva 27 let. Otroci so na fakultetah, starši že pokojni. Imam vprašanje glede nadaljevanja najinega skupnega življenja. Problem je v tem, da je mož zadnja leta zelo intenzivno začel gojiti hobije, zaradi katerih midva izgubljava stik. Vse vikende se udeležuje nekih biljardnih in drugih turnirjev, igra več vrst športov v raznoraznih ligah, skratka časa ki bi ga preživela midva skupaj sploh ni več. Vidi se, da pri tem neizmerno uživa. Tudi jaz sem se poskušala podobno zaposliti, vendar me to dejansko ne izpolnjuje. Je sicer prijetno druženje, v sebi pa trpim in pogrešam skupno preživljanje v obliki izletov, pohodov in druženja s podobnimi pari. Neki rezultati, pokali in podoben ringaraja me v mojih letih res ne zanimajo več. Poleg tega vsaki tekmi sledi še družabni del in prihod domov v zgodnjih jutranjih urah. Ko sem šla nekajkrat zraven, sem opazila, da so v teh združbah tudi mlajše samske ženske, skratka gre za zelo individualno dejavnost. Priznam, da me moti in ne vem kaj storiti. Prosim da mi napišete vaše mnenje, ne bi se rada prenaglila, po drugi strani pa tudi ne želim vsega preostalega življenja preživeti tako kot sedaj, v sebi sem žalostna, osamljena in razočarana.Večkrat se doma pošteno razjočem, ko doma čakam njega pa od nikoder. Noben pogovor ni zalegel. Bojim se , da me bo najprej nekaj let takole zanemarjal, na koncu pa zapustil in se zapletel s kakšno mlajšo žensko. Nisem več mlada in ne bi rada trpela. Vseskozi sem bila dobra žena in mama, tudi za njegovo mater sem na koncu skrbela jaz.Kaj pravzaprav se dogaja, in kako se take stvari končajo, če se nič ne spremeni? Imam sploh pravico karkoli zahtevati? Hvala lepa in lep dan, Mirjam

Odgovor

Spoštovani! Najprej se opravičujem za zapoznel odgovor, do sedaj ste najbrž že razrešili svojo dilemo ampak vendar...kaj jaz mislim? Ljudje se spreminjamo s časom, postajamo drugačni, pod vplivom spremenjenih okoliščin si lahko privoščimo bolj dinamično strukturalizacijo prostega časa ali pa se naravnamo bolj v smeri iskanja notranjega miru in stika s seboj. Svetujem vam, da se z možem pogovorite in poskušate najti kompromis med svojimi in njegovimi interesi. V kolikor želimo izsiliti od drugega, da se podredi našim željam in ignorira svoje, se to vsakič konča z nezadovoljstvom obeh strani. V kolikor druga stran pač popusti pod težo občutkov krivde ali drugih razlogov se namesto, da bi se zbližala le še bolj oddaljita. Poskušajte prevetriti svoja pričakovanja od partnerstva, ali je za vas partnerstvo zveza med dvema , ki vse počneta skupaj ali je lahko povsem (ali ponavadi veliko bolj) zdrav tisti medsebojni odnos dveh, ki puščata drug drugemu svobodo samorealizacije in je tisti čas, ki pa ga preživita skupaj res čas, ko dva zadovoljna in notranje izpolnjena posameznika izbereta družbo drug drugega in si izmenjata svoje življenjske vtise. Menim, da v kolikor pogovor ne zaleže ni druge možnosti kot, da spremenite definicije kakšno bi moralo biti partnerstvo, omejitve, ki si jih postavljamo s strogo zastavljenimi pričakovanji in okviri nam samo po nepotrebnem grenijo življenje in uničujejo vsako možnost za srečo in notranje zadovoljstvo. Zakaj pa ne bi bilo tako kot je, da mož izživi svoje interese tako kot si želi,vi pa najdete svoj način samoizpolnitve. Še vedno sta partnerja, ki vaju povezujejo tesne in nerazvozlljive vezi Strah pred zapustitvijo in zavrnitvijo vas samo postavlja v podrejeno pozicijo nekoga, ki trepeta za ljubezen drugega s čimer se prostovoljno odrečete vlogi človeka z integriteto in ponosom, ki meni, da je ljubezen nekaj kar mu pripada na osnovi preteklih prizadevanj in vložkov. To da partner ostaja z nami iz teh razlogov ni ljubezen temveč občutki krivde, kar ljubezen samo zastruplja in moti. Mislim, da ste, kot veliko žensk v vlogi matere in žene v tem času pozabili sami nase in je zdaj perfekten čas, da se posvetite lastnim potrebam, sebe postavite v ospredje, si okrepite samopodobo preko zadovoljenih doslej prezrtih potreb, in v korenu spremenite pogled nase. Takrat boste začutili, da je življenje ok točno tako kot v tistem trenutku je.