Tako vedenje ima lahko različne vzroke, ali pa se posamezni vzroki med seboj prepletajo. Pogosto se tako vedenje otrok kombinira s kakimi drugimi težavami, na primer učnimi ali pa še pogosteje čustvenimi. Lahko je to način reševanja sporov ali pa sredstvo za doseganje ciljev, ki mu je domač, običajen, ker se v neki obliki uporablja tudi v domačem krogu. Lahko gre za dinamičnega, energetsko dobro opremljenega otroka, ki je za tako vedenje dosegel odobravanje s tem, da mu niso bile postavljene jasne meje, glede tega, katero vedenje je v konfliktu sprejemljivo in katero nikakor ne. Lahko gre za bolj negotovega otroka, ki se le na tak način uspeva uveljaviti in pomiriti svojo negotovost. Tako so razlogi za tako vedenje navadno preplet dejavnikov od otrokovih vrojenih značilnosti, socialnega okolja, v katerega se vključuje, ter odnosov z njemu najbližjimi, pri čemer imajo le ti največktrat največjo težo. Za spremembo v vedenju so zelo pomembne jasne meje, ki jih je potrebno postaviti odločno, a na način, da je jasno , katero vedenje je nesprejemljivo, brez sporočanja, da je z otrokom v celoti nekaj narobe. Pomembno je tudi, da si pri postavljanju meja in zahtev ne pomagamo s čustvenimi pritiski v smislu " ne maram te, žalostna sem, in podobno". Zelo pomembno je, da pri obravnavanju nesprejemljivega vedenja ne pomagamo otroku iskati vzrokov pri drugih (n.pr. učitelj, ki ne zna vzpostaviti reda, odmori brez nadzora ali sošolci, ki izzivajo), temveč vztrajamo pri njegovem obnašanju in mu pomagamo sprejemati odgovornost za svoje vedenje.