Pozdravljeni! Stara sem 19 let in vam pišem, ker se že cel mesec počutim zelo čudno.Sem ena izmed mnogih maturantk in maturantov, ki so uspešno prestali maturo, vendar si želim, da sploh ne bi imela teh počitnic. Že ko sem bila mlajša se mi je zgodilo, da sem se s kakšnim vprašanjem mučila tako dolgo dokler mi ni postalo vseeno, kaj se zgodi.V tem obdobju, ki je trajalo po mesec ali dva, sem bila vedno izmučena.Ponoči nisem mogla spat, bilo me je strah , če sem bila sama ,a tudi družba mi ni prijala.Velikokrat sem jokala.To se mi je zgodilo 2 leti zapored in še to isti mesec v letu- december.Nato nekaj časa nisem imela takih problemov- začelo pa se je, ko sem mislila , da sem mogoče noseča, čeprav sem čisto razumsko gledano razumela , da to ni mogoče, me je to vprašanje mučilo do naslednje menstruacije.V tem času mi je postalo vseeno za vse-tudi šolo, in v enem tednu sem izgubila 2 kg.Nato me je še eno vprašanje začelo begati, a sem se ga znebila preden bi me popolnoma obsedlo. Nato je prišlo obdobje mature.malo pred tem sem spoznala fanta, s katerim sem še zdaj, to je pomembna informacija za to , kar me muči.Ko sem končala s prvim obdobjem mature- pisnim delom in sem imela 1 teden prost, me je zopet začelo obsedati novo vprašanje in s tem strah-kaj če me pusti.Vendar sem na vprašanje pozabila, ker sem imela še mnogo učenja za ustni del in tudi zato, ker sem prepričana, da tega vsaj za zdaj in takrat ne bi storil.Ko pa sem končala z ustnim delom, me je začelo obsedati novo vprašanje- kaj če jaz njega pustim.Vem, da se sliši kot kakšen ljubezenski problem, ampak se mi zdi nenormalno, da me takšni problemi lahko tako ubijajo.Prva 2 tedna po začetku sem shujšala za 3 kg, nič ne počnem.Drugače redno treniram košarko, a me nič ne zanima.Moji starši opažajo spremembe na meni- bledica.Po eni strani potrebujem samoto, a me ta tudi ubija, ko sem sama z mojimi mislimi, velikokrat sem že jokala.Nato je šel on na morje- v tem času se je tudi moja obsedenost spremenila, zdaj me je bilo strah, kaj če me on pusti.Spet sem bila večinoma doma, če pa sem že šla ven se neprestano gledala na telefon , kdaj me bo poklical.Sedaj, ko je nazaj pa me spet muči prvo vprašanje. Ne vem , kaj naj storim.Ne prenesem teh vprašanj.Zaradi njih ponoči ne morem spati, imam nočne more, če grem s prijateljicami ven , mi je težko.Rada bi kaj počela, da ne bi mislila na to, a se mi nič ne da.Če pa že pozabim se takoj vse vrne.Ni mi vseeno za tega fanta, zato ne želim, da bi moje psihično stanje vplivalo na kakršnokoli odločitev glede njega. Moram vam še povedati, da me je strah vseh sprememb , ki so se zgodile- odhod na faks in zamenjava košarkarskega kluba. Prebrala sem nekaj o depresiji in sama zasledila nekaj znakov, ampak nisem prepričana , če ločim med ljubezensko težavo in depresijo.Ne glede na ljubezen, so ta vprašanja, ki si jih postavljam tudi drugačne narave-ko sem bila mlajša, sem sama sebe zasliševala ali imam mogoče homosexualna nagnjenja, čeprav me do zdaj ni privlačila nobena ženska.eden izmed strahov, ki so me tako obsedla,je tudi ta, kaj če imam virus HIV, čeprav nisem odvisnica od drog in imam spolne odnose samo s tem fantom s katerim sem trenutno v vezi. Že vnaprej hvala za odgovor in oprostite, če sem le tratila vaš čas. Lep pozdrav!