Spoštovana Dragica! sem 17-letno dekle, ki se že 4leta bori z anorexio. v otroštvu sem preživljala spolno nadlegovanje, zaradi katerih imam še danes globoke rane(spomini, nočne more, občutek krivde, umazanosti)... že 3x sem se zdravila v bolnišnici, kjer so me v 4mesecih zredili za prib. 15 kg-iz 38 na 53(visoka sem 173cm). v začetku sem se upirala in želela uresničiti svoje cilje, nisem sodelovala pri zdravljenju. opustila sem tudi ambulantno zdravljenje in s tem zgubila psihiatrinjo. stvari so se ponovile in vsa družina zopet v skrbeh in solzah...začela sem jemati odvajala, ker sem bila zaprta po 14dni..to pa je bilo usodno za novo odvisnost-že celo leto jemljem odvajala, skoraj vsak dan, pojedla sem že nekaj različnih škatlic, kdaj vzamem celo 5odvajal na enkrat in potem odvajam večkrat, na koncu pa celo samo vodo. letošnji konec šolskega leta sem sama v sebi trdno sklenila, da to kar živim, ni življenje! ždeti po bolnicah, biti lutka zdravnikom, ki delajo razne preiskave(kostna gostota, EEG, EKG, pregled krvi in urina, hormonov...)navsezadnje sem iz odličnjakinje prišla do vprašanja, ali bom sploh naredila letnik, ko pa manjkam po 4mesece?!? doma smo sklenili, da me peljejo k novi psihiatrinji, na polikliniki. tisti sklep, da se bom pozdravila, pa me spravlja v obup! ne zam priti iz tega! komaj se trudim in samo, da je na tehtnici 0.01dag več, me popade strah in potem stradam cel teden! z odvajali še kar ne preneham in zdaj sem zopet na spisku, da grem novembra v bolnico. obupala sem in nimam več moči za trud! nikoli mi ne bo uspelo! zato Vas zdaj vprašam: kakšne posledice lahko pusti uporaba odvajal(že 1leto jih redno jemljem, tudi v preveliki dozi, kakor je predpisano)? ali imate kakšen predlog, kako naj se osvobodim tega trpljenja? čisto obupana sem in ne vidim poti, ki bi peljala v odrešenje! (oz. je kakšna možnost, da mi pustijo umreti in me odrešijo tega- mi lahko to pustijo, čeprav še nisem polnoletna)? hvala za odgovore! Lep pozdrav, debeluška