Spoštovani, Anoreksija nervoza je motnja za katero je značilno, da bolnica ni sposobna vzdrževati minimalne normalne telesne teže, se boji, da bo težo pridobila in izrazito moteno doživlja obliko in velikost svojega telesa. Dekleta, ki so predhodno že imele menstruacijo, to izgube zaradi stradanja. Običajno je izguba telesne teže posledica odklanjanja vseh vrst hrane, včasih pa odklanjajo le določeno vrsto hrane, za katero menijo, da je visoko kalorična. Dodatni ukrepi za zniževanje telesne teže so lahko tudi hotno bruhanje, uporaba odvajal ali diuretikov ter pretirana telesna aktivnost. Vsaj tretjina deklet je imela pred začetkom hujšanja povečano telesno težo, kasneje pa svojega hujšanja niso znale ustaviti na normalni telesni teži. Tiste, pri katerih se anoreksija razvije že v otroštvu ali adolescenci, pa pogosto teže, ki naj bi jo imele glede na višino in starost, niti ne dosežejo. Dejavnikov tveganja za nastanek motnje je veliko in se med seboj prepletajo – psihodinamski, genetski, družinski, sociološki, antropološki. Pri hčerki ste ob njeni nekoliko povišani telesni teži opazili spremembe v vedenju, predvsem v vzorcih hranjenja. Zgornji opis motnje sem dodala zaradi vašega strahu pred morebitnim razvojem nekaterih znakov, ki ste jih pri deklici opazili, niso pa še znak bolezni. Vsekakor je pomembno, da ste spremembe opazili. Dobro bi bilo, da bi se z deklico o tem pogovorili in ji povedali o svojih skrbeh, sama pa bi vam lahko zaupala svoje težave ali želje. Morda lahko spregovorita tudi zdravi uravnoteženi prehrani, katere snovi nujno potrebujemo za rast in razvoj in kje jih dobimo ter o pomembnosti uživanja zadostne količine tekočine in rednosti obrokov. Ob tem tudi pri sebi prepoznavate specifične vzorce hranjenja in lasten odnos do svoje telesne teže. Tudi z lastnim zgledom pomagamo otrokom na njihovi poti ustvarjanja lastnih vzorcev vedenja. Po takem pogovoru pa naj hranjenje oziroma skupni obroki ponovno postanejo prijetno druženje družinskih članov, ko se lahko pogovorite o vsem kar ste na primer v tistem dnevu doživeli, in ne čas prepričevanj ali zahtev. Ob tem pa vzpodbudite tudi udejstvovanja, možnosti uveljavitve in zadoščenja na drugih področjih – npr. telesna aktivnost (šport, ples…), druženje z vrstniki, katera od dejavnosti ki jo veseli in bi se želela vanjo vključiti… V primeru vztrajanja ali večanja težav vam svetujem posvet z lečečim pediatrom, ki vas bo po potrebi napotil tudi k pedopsihiatru.