Moja prijateljica ima anoreksijo že eno leto in pol. Visoka je okoli 167cm, težka pa le 40kg. Velčkrat je že omedlela. Vsi smo prizadevni, da ji pomagamo, a ona venomer pravi, da z njo ni nič narobe. Vsi smo potrpežljivi, ji pomagamo in stojimo ob strani. Njen brat jo je že poslal k psihiatru, a mu je matmi to preprečila, češ - ali res potrebujemo v naši hiši psihiatra? Saj ni nihče norec! - Če si nebi mami zatiskala oči pred resnico, da je njena popolna hčerka anoreksična, bi bila že zdrava. In ne samo, da je shujšala do kosti, tudi po obnašanju se je spremenila. Venomer vsakomur laže, včasih so jo vsi poznali kot srčka, ki se je ob vsaki prložnosti smejal, vedno je prinesla smeh, sedaj pa ob njej ne moreš zdržati niti sekunde. Javka, kako se je zredila, da mora shujšati, itd. Vsak dan se doma prepirajo glede hranjenja, a vedno je tam mama, ki ji daje občutek, da ne počne nič narobe. Vem, da je sedaj zanjo rešitev le terapija, a kaj ko jo ne moreš prisiliti, ko pa jo brani pred vsemi njena lastna mati!