Spoštovani gospod Rener! Z zanimanjem sem prebrala vaš članek in priznam vam, da sem pomislila kako lepo bi bilo če bi večina ljudi ubrala tak način razmišljanja in samovzpodbujanja v svojem življenju.Življenje nas vsakodnevno preizkuša skozi mnoge ovire, težave in bolečine.Način spoprijemanja z življenjskimi tegobami določa tudi nas same in kakovost našega funkcioniranja.Lahko se odločimo in prevzamemo držo večnega poraženca, ki s samopomilovanjem gleda nase ,ter se primerja z drugimi, katerim naj bi -po njegovem- bilo življenje bolj naklonjeno. Takšen človek postane zagrenjen, poln gneva in notranjih bojev, privoščljiv,zavisten. Lahko pa se odločimo in prevzamemo držo hvaležnosti, zavedajoč se, da je scenarij našega življenja v naših rokah in ob darovih, ki so nam namenjeni- pri tem mislim predvsem na bolečine in trpljenje skozi katero rastemo in zorimo-postajamo trdnejši, prekaljeni, sposobni sočutja, empatije, skratka boljši ljudje. Lahko se odločimo, da ob omejitvah pred katerimi smo postavljeni bežimo in iščemo izgovore zakaj kvaliteta našega življenja ne more biti takšna kot bi si jo sami zase želeli, kar je pogosto samo opravičilo za pomanjkanje poguma in vere vase, lahko pa omejitve vzamemo za izziv s katerim dokazujemo, da ko smo postavljeni pred ovire iščemo in tudi najdemo rešitve. Kot ste zelo lepo povedali, ni sicer vse v glavi, vendar pa lahko naš način razmišljanja odločilno vpliva na to kako bo potekalo naše življenje, ali navzdol do blata ali navzgor do zvezd.Kot je nekdo lepo rekel: Ne iščimo in ne sprašujmo se o smislu življenja temveč mu smisel vsak dan dajmo sami. Samo tako naprej, J.K.L.