Vprašanje
Problem je, da nemorem pozabiti ljubezenske izkušnje izpred nekaj časa. Sem mislila, da sem stvar že zdavnaj dala skoz, da sem ga prebolela pa opažam, da ni tako. Ali pač!? Od tega je minilo že nekaj let, vendar jes še vedno čepim na isti točki in neglede na to kako se zaposlim, kaj počnem, kako usmerjam misli...vedno je isto. Nikoli nisva bila par, najina druženja niso bila podobna ničemer. Enkrat je bilo vse ok, drugič me je grdo razočaral, nato se je vse vrnilo na stara pota (v končni fazi sem doživela tudi lepe stvari), dokler nisem prekinila stikov, čustva so pa ostala. Vem, da si zaslužim boljšega, nekoga, ki me bo iskreno ljubil in unega ne želim več videt, ne slišat. Včasih se prav bojim, da ga bom kje srečala, še posebej z v paru, kar bi me verjetno prizadelo. Nevem zakaj se mi to neprestano dogaja, celo po nekaj letih. Morda zato ker, sem še vedno samska in od takrat se pravzaprav nisem približala nobenemu moškemu. Priznam, da se včasih počutim osamljeno in potem sem jezna. Razmišljam o tej (edini) razburljivi izkušnji, ki sem jo imela. On pa je že nekaj let srečno oddan in potem se sprašujem (in mučim s tem), kaj počneta zdaj, se ljubita, kje sta...itditd. Nikoli nisem aktivno iskala fanta, (ga nikoli nisem imela) zadnje čase pa sem stvar vzela v svoje roke postala sem odprta za nove izkušnje in poizkušala dobiti fanta (ne na silo) pa nikakor in nikakor negre, doživela sem kvečjemu le zavrnitve in razočaranja. Zato so misli na prejšnje izkušnje toliko bolj izrazite. Vem, da sem še mlada in praktično imam še veliko pred sabo, ampak vidim, da se bo stvar težko premaknila iz mrtve točke. Opažam da se zaradi neuspelih poizkusov zapiram v svoje varno obzidje.
Zej me pa zanima ali je to prehodno stanje?(ker misli na prejšnjo ljubezen se mi vsiljujejo zadnje čase malo bolj kot prej). Je to sploh normalno? Ali bo to tralajo še tako dolgo dokler me drugi fant nebo prevzel in bom potem pozabila na preteklost? Se sploh da z novim fantom pozabiti na prejšnje izkušnje? Je možno, da se mi to dogaja zaradi potrebe po bližini in partnerstvu in potem podzavestno pomislim na nekoga s kom sem to nekoč doživela, ko bom pa srečala novega, bom pa zlahka preusmerila misli in čustva? Hvala za vaš odgovor.
Odgovor
Spoštovana,
Pišete, da po nekaj letih še vedno pogrešate bivšega, s katerim nikoli nista bila zares par. Navajate še, da nikdar niste imeli partnerske zveze, da so vas neuspešni poskusi znova in znova razočarali. Sprašujete, ali zaradi navezanosti na tega fanta ne morete ustvariti partnerstva.
Po letu ali dveh bi se normalno žalovanje moralo že zaključiti. Zato predvidevam, da so za vašo nezaključeno čustveno navezanost različni razlogi, skupni imenovalec pa je, da vam ta nezaključena navezanost prinaša določene »nagrado« . Eden od razlogov bi bil lahko ta, da tudi nasploh težko izpeljete ločitvene procese, da namesto navezanosti vzpostavljate odnose odvisnosti. Če jih poskušate prekiniti, se vam zdi, kot da se odpoveste pomembnemu delu sebe.
Pomislila pa sem še, da vam ta fantazijska zveza v bistvu omogoča, da se izognete pravi bližini partnerskega odnosa. Najprej bi lahko kazalo na to dejstvo, da je bilo v tej zvezi več vaših idealiziranih predstav kot realnosti že v času, ko sta imela stike. O tem pričajo vaša ponavljajoča se razočaranja ob njem. Čeprav vam ni omogočala bližine in intime, prej zavrnitve, ste se čustveno tako močno zlili s to fantazijo, da je še vedno ne zapustite.
Zakaj bi jo, saj vam na eni strani omogoča idealizirane predstave o tem, kakšna bi lahko ta zveza bila, če…, obenem pa vas varuje pred vstopanje v pravo bližino z drugimi, za katero pa se bojite, da bi vas ranila, prizadela. Zaradi strahu pred izgubo bližine se ji s tem izognete, osamljenost je manj grozeča od razočaranj, ki jih lahko prinaša srečanje z realnim partnerstvom.
Zato je tudi vaše pričakovanje, da vam bi nova zveza pomagala preboleti prejšnjo, nerealno. Prej velja obratno – dokler ne boste čustveno zaključili stare zveze, boste težje vzpostavili novo. Predlagam vam, da skušate razčistiti, zakaj se še vedno čustveno oklepate preteklosti in fantazijske zveze, kaj vam to prinaša. Se morda bojite, da bi se čutili prazni in osamljeni brez tega? Bi izgubili s tem pomemben del sebe? Se morda preveč bojite bližine, ki si jo želite? Dokler v svojem čustvenem življenju ne naredimo prostora za drugega človeka, ponavadi sami sebi zapiramo vrata do nove bližine. Tako sicer lahko varno ostajamo za svojimi zidovi, a tudi ostajamo sami. Premislite in pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV