POPovi zdravniki

Boj za preživetje

Dr.sci. Andreja Pšeničny univ.dipl.psih.

20. 05. 2010 08.49

Vprašanje

Spoštovani, pred petimi leti sem zbolela za rakom in postala invalid z endoprotezo v roki in v času zdravljenja ostala brez službe ter se ločila od partnerja in s sinom sva se odselila. Zpiz mi je omogočil poklicno rehabilitacijo z nadaljnim študijem, a so bili pogoji terminov predavanj, prevoza( ne morem več vozit avta) iz manjšega kraja v Mb z avtobusi do fakultete nemogoči. Domov sem prihajala ob pozni večerni uri in sem zato bila v nenehnih skrbeh za sina, ki je takrat bil star 10 let. Na bivšega partnerja se nisem mogla zanesti, saj mu moji odhodi niso odgovarjali. Na Zpiz sem javila, da študija ne bom zmogla, a sem naletela na grob odziv. Bilo me je tako zelo grozno strah, da bom mogla vračati vložena sredstva z njihove strani, da sem začela pisati pisma na Zpiz s prošnjo po razumevanju. Strah me je bilo, da bova s sinom ostala brez sredstev za preživetje...ko sem čakala na odločbe, sem bila pod nenehnim pritiskom, napetostjo. Ti strahovi so se vedno bolj vrstili, vedno bolj sem bila utrujena, nisem mogla spati, pričela sem se umikati okolici, pisala sem pisma mami, očetu, ki sta že dolga leta ločena...pisala sem o vsem, kar me je leta bolelo, a nisem upala izreči. Lansko leto sem se zlomila in pristala na psihiatriji, kjer sem bila 2 meseca, a žal zdravljena le z zdravili. A v meni vre...in se ne pomiri. Kot invalid imam težave z zaposlitvijo in prav tako, ker imam le srednjo šolo- vzgojiteljsko, s katero ne morem več opravljati svojega poklica zaradi okvare roke. Moje telo je izčrpano, zmorem le pot do trgovine in nazaj, saj me pri hoji premetava sem in tja, postane mi slabo, pojavljajo se mi pekoče bolečine po vsem telesu. Bivši ne plačuje redno alimentacije, a sin potrebuje zanesljivost, jaz vedno močna in vztrajna, pa sem povsem odpovedala. Kako naj si opomorem?

Odgovor

Spoštovani, uspešno ste prebrodili bitko z rakom, za preživetje, ki bi že sama po sebi marsikoga psihično izčrpala. Obenem pa ste izgubili službo ter partnersko zvezo, kar je oboje zagotovo še bolj zamajalo vaš občutek varnosti ter vam pobralo še več moči. Navzlic temu ste skušali profesionalno postaviti na noge skozi poklicno rehabilitacijo – študij, ki pa ga niste zmogli. To vas je pripeljalo v nov krog strahu za preživetje – zavrnitev Zpiz in kot posledica skrb za finančno eksistenco. Iskali ste pomoč in razumevanje za svoj položaj. Na koncu je bil seštevek vseh teh obremenitev prevelik, preveč razočaranje se je nakopičilo, kar vas je zlomilo. Vaša zgodba je res težka in taka bremena bi lahko vsakega psihofizično izčrpala. Vsak med nami ima svojo »točko pokanja«, ko se naši prilagoditveni in obrambni mehanizmi zrušijo pod prevelikim bremenom. Kako težka bremena bomo zdržali, je res odvisno od zrelosti teh mehanizmov, prav tako pa vplivajo na to, kako hitro in uspešno začnemo iskati pot iz krizne situacije. Vaše aktivno spopadanje s težavami: iskanje poklicne rehabilitacije in zaposlitve, kakor tudi vaše vprašanje : »Kako naj si opomorem?« kažejo na to, da se niste vdali in da iščete izhod. Čeprav se počutite izčrpani, nikakor niste povsem odpovedali. Najbrž pa ste prišli do točke, ko potrebujete oporo in pomoč. Ste na tisti točki, ko vidite predvsem tisto, kar ste izgubili in razočaranje, ki ste jih preživeli, ne zmorete pa še videti tega, kar vam je ostalo, kakšne izkušnje ste si nabrali in celo kaj ste pridobili. Kadar se srečamo s svojo »točko pokanja«, nam to lahko prinese tudi spoznanje, da nam ni potrebno biti vedno vsemogočni (vse čas močni in vztrajni), pa vseeno preživimo. Strokovnjak psihoterapevt vam lahko skozi proces žalovanja pomaga posloviti se od izgubljenega (telesne spremembe, partnerstvo, poklic) , realno ovrednotiti razočaranja ter se soočiti s strahovi in občutkom nemoči. Obenem pa vam lahko pomaga v vas samih poiskati moč za iskanje novih poti v življenju. Poskusite in pazite nase,