Spoštovana, Tudi otroci, enako kot odrasli, se razlikujemo v osebnostnih lastnostih. Te so delno vrojene, delno pridobljene, vsekakor pa ima vsak otrok edinstven nabor le teh. Iz vašega pisma ni bilo mogoče razbrati, ali si vaš sin sam želi novo družbo, ali se zdi vam, da bi moral biti drugačen kot je, bolj družaben. Ključno je, ali »boječnost« predstavlja problem zanj? Na kakšen način se znajde v okoliščinah, iz katerih zbeži: po lastni izbiri ali zato, ker so ga vanjo postavili npr. odrasli (na primer interesna dejavnost, ki je ni sam izbral). V tem primeru je lahko problem povsem drugje. Če pa am poskuša vzpostaviti stike in jih ne zmore, se je potrebno z njim pogovarjati, , česa konkretno ga je strah. Ali ga je strah vseh novih skupin ali samo določenih? Morda ima slabe izkušnje iz določene skupine, morda je posredi nasilje…. Morda so njegove socialne veščine in si ne zmore izboriti mesta v skupini. Pomembno je, da ga ne silite v situacije, ki so zanj neprijetne, ker s tem samo povečujete odpor. Je »boječ« tudi sicer, do odraslih? Pomembno je, da ga skozi potrpežljiv, večkraten pogovor pomirjate in mu vlivate občutek, da niste razočarani ali jezni, ker se ni zmogel vključiti. Ko vam bo zaupal, se bo tudi lažje razgovoril o svojih konkretnih strahovih, zaradi katerih pobegne, te pa bo že lažje reševati kot nespecifično bojazen. Še to: pogosto so socialno bolj boječi tisti otroci, ki so imeli v otroštvu manj izkušenj z vrstniki, ki niso obiskovali vrtca ali le krajši čas, saj niso imeli priložnosti, da bi razvili potrebne veščine za vedenje v vrstniški družbi. Če je vaš sin tak primer, bo morda le potreboval nekaj več časa, da jih postopno razvije. Predvsem pa: ne silite ga v družbo, ne bodite nejevoljni, če se umakne. Bodite potrpežljivi in vzpodbudni. Pazite nase,