Ga, Tatjana, lep pozdrav imam eno delikatno situacijo, namreč, moja mama, stara 75 let, do sedaj vedno aktivna, lahko rečem dama, sedaj jo je zadela ishialgija. Glede na to, da sem sama zamenjala kolke pri 44-tih letih (nič takega, rojena sem z izpahnjenimi kolki, se sprijaznila s tako situacijo, kri, znoj in solze dala za to, da sem ponovno shodila), ne vem, kako naj ravnam v odnosu do nje. Namreč, njen ves svet se trenutno vrti okrog nje in njenih terapij, mojih nasvetov ne upošteva, da ne govorim o tem, da je njeno trenutno stanje po njenem mnenju huje kot sem jaz kdajkoli doživela. Danes sem ji, recimo, masirala mišice meč (seveda so ji atrofirale v dveh mesecih ležanja), njen komentar je bil da jo preveč boli ta masaža... Ker vem, koliko truda je potrebno uložit v rehabilitacijo, in ker se mi zdi, da nikoli v življenju še ni doživela hujega, se sprašujem kako naj ravnam... ali naj jo pomilujem, ali naj jo spodbujam, ali naj jo kregam? Predvsem gre za to, da sem se, skupaj s svojim delom (k sreči, rabim samo internetno povezavo) preselila k njej in sem tam že 2 meseca... in pozabila na svoje življenje med tem časom.... Podredila vse njej, dobim pa samo egoizem... Saj vem in verjamem, da boli, ampak ne vem ali boli tako, kot je mene bolelo dve leti pred menjavo kolkov in še eno leto po tem, ko sem se borila, da ponovno shodim..... Skratka, povejte mi, ali so njene bolečine sedaj že 2 meseca bolj neznosne kot so bile moje? Če so, bom preštela do 10 vsakič, ko mi bo piskalo na ušesa... Vnaprej se zahvaljujem na odgovoru. lp