Lep pozdrav! Pri mojih 18-ih letih je moja zgodovina motenj hranjenja kar pestra (2 leto anoreksije in 3 leta bulimije- zdravljenje pri psihologu) ker v vseh teh letih nisem rešila ničesar, sem že skoraj obupala. Potem sem spoznala krasnega moškega. Kmalu sva se preselila skupaj. Od tedaj opažam očitno izboljšanje, saj so se "bulimični napadi" zreducirali iz 3-7 krat tedensko na nekajkrat mesečno (2-3 krat). Kljub temu pa se okoli 3.00 zjutraj zbujam z ozonsko luknjo v želodcu, čeprav sem ob sedmih pojedla zdrav in hranljiv obrok. Večkrat se lahko premagam, pokadim cigareto- kar sicer ni pohvalno, vem in zaspim naprej. Drug problem je, ko ima moj partner nočno službo in se znova soočim z občutki osamljenosti in volčjo lakoto. Zanima me, kako naj se v prihodnosti spopadam s temi stvarmi.. Hospitalizacija ali zdravljenje na oddelku za motnje hranjena se mi v mojem primeru zdijo nepotrebni, saj sem ogromno rešila že sama. Kakšno obliko pomoči mi priporočate in kako anj jo najdem. Za odgovor se Vam že vnaprej zahvaljujem in Vas lepo pozdravljam.