Spoštovana ga. Sternad! Prebrala sem takorekoč vse odgovore na zastavljena vprašanja. Res je bilo med njimi tudi dosti takih, ki so uporabni tudi zame, ampak problem je v tem, da v bistvu prav dobro vem, kako bi morala živeti, v praksi pa je to povsem drugače. Moje življenje postaja ena sama mora in bojim se vsakega novega dne. Naj končno že povem, zakaj. Že deveto leto se bojujem z bulimijo, takorekoč s "smrtjo". Vsak jutro si rečem, da se bom uprla tej bolezni in jo premagala, ampak vsak dan bolezen premaga mene. Že skoraj devet let bruham takorekoč vsak dan, pa to ne enkrat, po pet, šestkrat na dan. Pogosto še več. Moje življenje se vrti le še okrog tega in krog se vsak dan oži. Zdi se mi, da bova na koncu ostali le še jaz in bolezen, dokler ne bom klonila tudi jaz. Stara sem 34 let, visoka 170 cm, trenutno imam 55 kg. V teh morečih devetih letih mi je teža nihala med 52 in 70 kg, tudi menstruacijo sem v teh letih izgubila trikrat za malo več kot pol leta. Imam višješolsko izbrazbo in dobro službo. Imam ljubečega partnerja. V bistvu imam vse. A imam tudi nekaj preveč - bulimijo. Ne razumem sama sebe, kako bi me lahko šele drugi. Tudi zanositi ne morem. Sedaj čakam na pregled v zvezi s tem. Ginekologinja mi je najprej priporočila, da bi se morala kak kg zrediti. Jaz ji za bulimijo nisem povedala. Partner si zelo želi otroka, jaz pa razmišljam, ali bi v takem stanju sploh zmogla nosečnost. V glavnem, vrtim se v začaranem krogu. Nimam več upanja, da si bom uredila normalno življenje. Pred osmimi leti, po enem letu bolezni, sem namreč že bila na zdravljenju, pa ni bilo uspešno. Moje telo se je že privadilo tega ritma in mi zaužite hrane, ki je ne izbruham, sploh ne prebavlja več. Kaj menite iz vaših izkušenj, ga. Sternad? Ali je morebiti zame še kak žarek upanja ali pa se bom morala sprijazniti, da je zame življenja definitivno konec? Najbolj hudo mi je, da bom s tem hudo prizadela partnerja, ki si tega ne zasluži. Hvala vam za vaš čas in hvala, da ste se odločili pomagati vsem nam s to uničujočo boleznijo.