Spoštovana ga. Sternad! Za sabo imam dolgo, kar 14 letno ( teče že 15 leto ) obdobje bumilije, ki je žal preveč "sedla" v moje življenje. V tem obdobju sem že ničkolikokrat poskušala nehati s svojim nezdravim, škodljivim in gnusnim početjem, pa mi še ni uspelo. Kvečjemu sem zdržala teden ali dva, največkrat pa samo par dni, pa sem se spet ujela v stare tirnice. In kar je najbolj zanimivo, sama pri sebi nisem čutila posebnega zadovoljstva, kadar nisem bruhala, nasprotno, počutila sem se obupno in občutila sem neko posebno obliko olajšanja, ko sem zaužito hrano končno spet izbruhala. Je pa res, da sem vsakič imela zaradi tega zelo slabo vest. Precej sem shujšala na začetku tega početja, sedaj pa niti hujšam več ne, ozoroma sem celo pridobila nekaj kilogramov. Nisem več rosno mlada, sem že vstopila v 40. leta in si ne morem zamisliti, da nisem sposobna izstopiti iz tega začaranega kroga. Tudi neizobražena nisem, saj imam fakultetno izobrazbo. Prebiram vso možno literaturo v zvezi s to zahrbtno boleznijo ( vljučno z vašo knjigo Motnje hranjenja ), vendar se ne uspem izstrgati iz začaranega kroga. Kadar se kak dan uspem brzdati in jem normalno, ne da bi bruhala, pa se počutim obupno. Zaspana postanem, sem brez volje, energije, zadirčna, imam napihnjen trebuh, vetrove, ... skratka prav vleče me, da vsebino želodca izbruham. Ob vsem tem pa opažam še, da sem čustveno povsem otopela. Nekako me nič več ne prizadene, razen, če se kaj zgodi mojima dvema otrokoma. Tudi do partnerja sem otopela. Ne morem si zamisliti, kako sem bila na začetku tako zelo navezana nanj, da mu je včasih šlo že na živce, sedaj pa mi je popolnoma vseeno. Takorekoč "manj ga vidim, rajši ga imam". Tudi ne prenesem več njegovega dotika, ki postaja že moja največja mora. Moj vsakdanjik je ujet med hrano in strahom, da si bo moj partner želel spolnosti. In tako življenje je mučno. Glede na moja leta in dolgotrajnost bolezni ne upam kaj preveč na ozdravitev. Kaj pa iz lastnih izkušenj menite vi?