Spoštovana, verjamem ti, da ti je res težko in da se boriš sama s sabo, komu sploh zaupati. Verjamem tudi, da se v svojih težavah počutiš povsem sama in ne zaupaš nikomur, vendar to le še povečuje tvojo stisko in poglablja tesnobo, jezo, žalost, osamljenost in obup, ki jih nosiš v sebi. A verjemi mi, da vsakemu odleže, ko se o stiskah, ki nam težijo dušo, pogovorimo z nekom, ki nam prisluhne in nas skuša razumeti in nam pomagati na poti naprej. Zato MORAŠ NUJNO takoj poiskati pomoč, saj so tvoje težave in stiska tako velike, da jih boš sama, brez pomoči odraslih, zelo težko prebrodila. Šolska zdravnica oziroma šolska psihologinja sta pravi naslov, kamor se lahko zatečeš in ki bosta vedeli, kako se lotiti reševanja tvojih stisk. Načeloma naj bi po 14 oziroma 15 letu na željo pacienta ohranili zaupnost podatkov, vendar se mi postavlja vprašanje, ali bi v tvojem primeru s tem naredili tebi več škode kot koristi, saj bi še naprej ostala osamljena s svojimi strahovi in bolečinami. Pri reševanju tako resnih težav, kot so bulimija, samopoškodbeno vedenje in samomorilne misli običajno pri mladostniku v proces terapije vključimo vso družino, saj je smiselno poskušati vplivati na spremembo odnosov znotraj nje na ta način, da bi lahko mlad človek zaupanje in varnost poiskal tudi pri svojih najbližjih, če je to le objektivno mogoče. Zberi torej pogum in svoje težave zaupaj zdravnici ali psihologinji, ki ti bosta svetovali in te vodili skozi proces zdravljenja. Pazi nase, .