Pozdravljeni! Sem 23 leta študentka, ki se približno 5 let že soočam z bulimijo. Začelo se je nekako ob koncu četrtega letnika srednje šole, ko naj bi mlad človek postal "odrasel", na kar pa še nisem bila prpiravljena. Zadnjo leto pa sem opazila,da če imam zadeve v življenju kolikor toliko pod nadzorom, da sem srečna, polna enregije in se ne ubadam z bulimijo. V tem času delam stvari normalno, in niti ne razmišljam o svojih problemih, ne razmišljam o hrani in tudi zelo malo jem, oziroma skoraj nič. To traja kakšen mesec ali dva, zatem pa se pojavi obdobje razmišljanja o hrani, bulimija in depresija, ko nekak ne vidim več izhoda. Kadarkoli pomislim o tem, da potrebujem pomoč, se stanje izboljša. Trenutno sem precej obremenjena, saj veliko delam, poleg tega pa sem časovno obremenjena z zaključkom diplome. Sem bolj zaprt tip človeka in se o svojih problemih ne maram in nočem pogovarjati s fantom ali prijateljicami. Zanima me me , če je to lažja oblika manične depresije ali je zgolj posledica bulimije. Prosila bi vaš za kakšen nasvet, oz. naslov kamor se lahko obrnem, vndar ne kakšno obliko skupinske terapije. Vnaprej se vam lepo zahvaljujem in vas lepo pozdravljam. P.