Pozdravljeni. Morda se zdi, da je že vse napisano v zvezi z bulimijo, pa se kot mama 19 letne hčere vsak dan soočam z dvomi, ko ne vem kako ravnati in koga vprašati za nasvet. Spomladi 2013 mi je hči priznala, da ima težave z bulimijo in naj si o tem preberem na internetu. Ni me prosila za pomoč, samo seznanila me je s tem dejstvom. Sledili so obiski pri splošnem zdravniku, nato terapija pri psihoterapevtki ... vendar je bilo vse brez smisla, ker ni bila pripravljena resnično sodelovati. Pogovarja se sicer rada, ko pa je terapija prišla v to fazo, da bi morala začeti delati na sebi je spoznala, da je to brez veze in da ne rabi tega. V lanskem letu zato tudi ni izdelala letnika in ga letos ponavlja. Vendar po skoraj letu dni, ko mi je priznala, da ima težave, zadeve niso boljše, temveč bistveno slabše. Imeli smo tudi že bližnje srečanje z ekstazijem in vem, da to niti ni tako nenavadno; zamenjati eno odvisnost za drugo. V tem času je postala polnoletna in si ne pusti blizu. Kadar jo sprašujem o načrtih za prihodnost govori samo o tem, da mora shujšati. Opažam, da zelo slabo skrbi za svojo higieno, velikokrat izostaja od pouka, večino časa se vede odsotno in je zaprta v svoji sobi. Kmalu hodi spat. Zdi se mi nesrečna, osamljena.Ona pravi, da sploh ni nesrečna in da jaz delam dramo. Njenih prijateljev ne poznam, če jih sploh ima. Zdi se mi, da jih nima. Obsedena je s svojim videzom in čedalje bolj se umika v svoj svet. To me tako boli, da včasih čutim, da me bo razneslo, ker ji ne morem pomagati. Če ji skušam svetovati pravi, da sem psihiatra potrebna sama in naj se ne vtikam vanjo. Tako tečejo naši domači dnevi v stalnem prerekanju: Z možem sva že popolnoma obupana, vendar se strinjava, da morava vztrajati pri tem, da sodeluje pri domačih opravilih tako kot drugi člani. Ne veva, kako ravnati z njo. S samim hrabrenjem in stalnim razumevanjem njenih težav ne dosežemo prav nič. Mož pravi, da jo bo pozdravilo samo resno delo. On se ne zna pogovarjati z njo. Jaz se znam pogovarjati preveč, rezultatov pa ni. Imeli smo tudi že selitve od doma in hitre vrnitve ... Ne želim, da bi moj otrok pristal na psihiatričnem oddelku kakšne klinike. Želim ji pomagati . Moje najpomembnejše vprašanje je; ali naj samo čakam, da sama pokaže interes za drugačen odnos do življenja? Ali ji lahko postavim meje in zahtevam, da npr. z nami sedi za mizo in je kosilo? Ta meja, do kje lahko posegamo družinski člani je tako tanka in občutljiva, znanja pa imam premalo, da bi vedela kako ravnati z njo. Tako nemočno opazujem, kako celo svoji mami namenja "službene" nasmeške, samo, da ima mir pred mano. Domača dela opravi, samo da ima mir. Vesela bom kakršnegakoli nasveta. Vnaprej hvala,