Pozdravljena! Stara sem 26 let. Zadnji mesec je bila zame živa mora. Konstantno sem bila živčna in praktično vsak trenutek me je obletaval strah, da bom umrla. Vsaka, tudi mogoča najmanjša in mogoče še tako nepomembna, bolečina je zame kazalnik neke hude bolezni, ki jo imam, a mi je zdravniki še niso diagnosticirali in je najverjetneje tudi smrtna. Prav tako večino časa ne prenašam družine in ljudi v svoji okolici - brez pravega vzroka se razburim in postanem vzkipljiva. Izhod na kavico ali trgovino in tudi obiski so mi prava muka. Prav uživam ko lahko kakšno nedeljo preživim samo v postelji z kakšno knjigo in z dremanjem. Tudi utrujena sem več ali manj ves čas - res je, da so dnevi ko imam malo več energije in dnevi, ko praktično nisem sposobna vstati iz postelje. Sicer grem v službo, ampak tam seveda nisem za nobeno rabo, saj me praktično ves čas obletavajo črne misli na smrt. Pred malo več kot mesec dnevi sem tudi nehala kaditi, zato sem večinoma te simptome pripisala abstinenčni krizi. Kadila sem 7 let. Vendar imam žal občutek, da simptomi kar nočejo prenehat oziroma, da postajajo iz dneva v dan hujši in to tako, da ovirajo normalno življenje. Nekaj dni nazaj (ko sem imela enega izmed zelo slabih dni in sem se zaradi tega zelo sprla s partnerjem, saj sem bila absolutno preveč vzkipljiva in tudi čustvena), sem se spomnila občutka iz pubertete, ki se ga že skoraj pozabila. Spomnila sem se, da sem praktično celo puberteto preživela pod takšnim čustvenim pritiskom. Stvari so počasi prenehale oziroma izzvenele ko sem odšla v Ljubljano študirat oziroma od doma. Izboljšanje sem potem pripisala tej selitvi, saj se doma sploh nisem razumela s starši (glede mojega strahu sem se enkrat sicer poskušala pogovoriti z njimi, ampak sem dobila tisti "ne izmišljuj si, nič ti ne manjka") Vendar je bil to tudi čas ko sem začela redno kaditi. Je možno, da je kajenje "potlačilo" te moje strahove? Nekje sem res prebrala, da lahko nikotin navidezno ozdravi takšne simptome, ki pa spet postanejo očitni po prenehanju kajenja. A moram biti zaskrbljena glede mojega trenutnega stanja in obiskati zdravnika ali je to samo abstinenčna kriza, tisto iz pubertete, pa samo "pubertetniške zadeve" in nerazumevanje? Že vnaprej vam hvala za odgovor.