Vprašanje
Pozdravljeni!
Sem študent, in kar me pravzaprav zanima je, če sem res čuden? Da bolje obrazložim zgornjo trditev: to sem namreč rekel zato, ker je to beseda, s katero me običajno opišejo starši. Zakaj?
Moti jih dejstvo, da pravzaprav nimam prijateljev, a si jih pravzaprav ne želim. Ne znam se navezati na ljudi tako da bi lahko rekel da nekoga pogrešam ali pa da mi je žal zanj. Uživam v samoti in sem že od otroštva tak. Nikakor ne maram hoditi ven, po lokalih ali karkoli podobnega povezanega z ljudmi. Prostori kjer je veliko ljudi me velikokrat naredijo izčrpanega tako fizično kot psihično(še bolj). Sem tih in se držim zase, tako v družini kot tudi na faksu ali pa kje drugje, čeprav običajno ne grem nikamor (čez počitnice je moja rutina da grem iz doma do službe in nazaj, kar pa je že konec). Edini zadevi v katerih uživam sta programiranje in živali (do njih čutim veliko navezanost). Verjetno nisem povedal ravno veliko o sebi, čeprav je že veliko da sem se odločil, da vprašam takšno vprašanje. Že vnaprej se vam zahvaljujem, da ste si vzeli čas, da mi boste postregli s prepotrebnimi odgovori.
Odgovor
Spoštovani,
Vedenje, ki ga opisujete, bi lahko označili kot izrazito introvertno – nedružabno, usmerjeno vase in v svoj notranji svet. Skrajna oblika takega vedenja je samotarstvo. Možni razlogi za izogibanje stikom so različni. Nekateri se čutijo večvredni in zato zavračajo stike z drugimi oziroma jim ne namenjajo pozornosti. Drugi potrebujejo veliko časa, da komurkoli zaupajo. Zaradi sramežljivosti ali nizkega samozaupanja se družijo le s tistimi, ki jih dobro poznajo, saj menijo, da jih drugi neprestano ocenjujejo. Zato so v stiku z drugimi napeti in tesnobni.
Kako se lahko oblikujejo take osebnostne značilnosti? Strah pred bližino je neredko posledica tega, da so starši izrazito vdirajoči – neprestano določajo, kaj je za otroka dobro in koristno in ne upoštevajo njegovih meja. To se kaže na različne načine – kot nenehnega usmerjanje in/ali ukazovanje, kot zavračanje otrokovih želja in potreb (npr. otrok ne ve, kaj je zanj dobro), kot vdiranje v njegovo zasebnost, kot nenehen nadzor nad vedenjem, stiki itd. Rezultat takega odnosa je, da otrok ne oblikuje jasnih in zdravih mej med sabo in drugimi, zato se ima občutek, da ga lahko vsak, s katerim bi se zbližal, dobesedno preplavi. Zato se umika na »varno« distanco, ki pa spet lahko pripelje do občutka izoliranosti. Na to možnost sem pomislila, kar vas vaši starši zaradi vaše posebnosti v vedenju, označujejo kot »čudaka« in pričakujejo, da boste zaradi njihovih predstav, kako je potrebno živeti, postali družabnejši.
Omenila bi le, da samotarsko življenje lahko sčasoma privede tudi do občutka osamljenosti. Samota je lahko sicer prostovoljna, vendar morda lahko postane tudi breme. Zato - če bi svojo samoto začeli doživljati kot osamljenost, izolacijo ( in zato kot tesnobo in depresijo), ali pa če bi vam možnost bližine z drugo osebo (npr. s potencialno partnerko) sprožala tesnobo ali izrazito ambivalentne občutke, bi se bilo morda smiselno pogovoriti s strokovnjakom., Če pa imate občutek, da navzlic redkim socialnim stikom živite polno življenje, imate pravico tudi do take izbire, ne glede na pričakovanje okolice. ¸Pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV