Pozdravljeni! Imam nenavaden problem ,ki sicer ni nenavaden je pa meni osebno zelo tuj. Stara sem 18 let in hodim v 1.letnik fakultete. Zadnje pol leta, bolj pogosto pa zadnji mesec ali dva, sem izgubila voljo in motivacijo za karkoli. Doma imam neprestano probleme, ki se jih trudimo sicer sproti reševati ,vendar ko se obrnem stran že slišim grde stvari o sebi, kar me zelo boli kajti sem zelo vztrajna in pozitivna punca, ki nikol ni naredila nič narobe oz. česar za kar bi se me bilo treba sramovati ali kakorkoli postrani gledati. Do nedavnega me nobena stvari ni vrgla iz tira, vedno sem vsem in vsakomur, kadarkoli v oporo, ko pa jaz nekoga potrebujem vedno nekako izpadem tista ''čudna oseba'' oz. mi nikol ne zna nihče oz. se mu ne da svetovati in mi dejansko prisluhniti. V tem času sem se skregala tudi z najboljšo prijateljico, s katero sva bili nesprestanoma 13 let skupaj, zdaj pa se ne slišiva že en mesec in mislim da bo tako tdi ostalo. Zdi se mi, da samo jaz dajem, prejemam pa zelo malo. Vedno se od mene prčakuje, da razumm čisto vse, da se prilagodim, da ne zahtevam ničesar kar je meni po godi, ne glede na to ali sem doma med prijatelji ali s fantom..vedno je ista zgodba..popolnoma sem se izčrpala, doma imamo tudi finančne težvave, nesprestana kreganja, dokazovanja, braniti samega sebe ob tem ko veš da ne delaš nilč slabega..skratka izgubila sem se popolnoma.Ne morem početi tega kar si želim. Nimam več volje oz. nimam sploh življenjske moči čeprav si neizmerno želim da bi na vse to pozabila. trudim se vsak dan posebej vstati in si obljubim da bo od danes naprej drugače..pa ne gre.Ta situacija v kateri sm mi je zelo nesznana zato je še toliko hujše saj sem bila prepričana da se take stvari meni ne morejo zgoditi.Ponavadi sem bila jaz tista, ki sem poslušala probleme drugih, jim svetovala in jim stala ob strani...nas epa sem vedno nekako pozabila...zdaj pa sem popolnoma na tleh in iztrošena, ne znam se pobrati kar je zame strašno težko, ker vem kakšna sem bila, kdo sem bila ,kaj sem si želela..zdaj pa ne vem nič več, za vse kar naredim prejmem kritike, tudi takrat ko nič ne nrdim poslušam očitke...zelo težko je..ob tem da razumem psiho človeka zelo dobro saj tudi študiram v tej smeri vendar preprosto ne vem kaj naj naredim, zakaj se mi to sploh dogaja in kako iz tega priti!Preprosto se od mene pri teh letih zahteva preveč in nosim preveč odgovornosti, kot je potrebno.Niti en dan ne morem biti sproščena in se počutiti kot najstnica, ne pa kot odrasla oseba, ki rešuje čisto vse.Od problemov nevrotičnega partnerja, do plačevanja položnic doma.prosim svetujte! Najlepša hvala za vaš odgovor, in lep pozdrav