Pozdravljeni. Stara sem 29 let in zadnje čase opažam nihanje v razpoloženju oz. neprestano slabo voljo, ki je nikakor ne morem kontrolirati. Bojim se, da prehaja že v depresijo, na trenutke imam takšen občutek. Kdaj se je to začelo, sploh ne bi znala točno definirati. Menim, da je nekako vse povezano z mojim partnerjem, čeprav mogoče se motim. S partnerjem sva namreč skupaj skoraj dve leti. Že od samega začetka sva se zavedala, da sva precej močna karakterja, ki v življenju točno veva kaj želiva. Vedela sva, da bo potrebno veliko kompromisov, da bo najina zveza funkcionirala, ampak sva bila pripravljena na to, saj nama je bilo lepo skupaj in sva tudi čutila ljubezen. Na začetku so bili skupni trenutki naravnost krasni. Kasneje pa je začel prihajati na plano moj karakter za katerega nekako krivim določena dejstva kot so, da sem najmlajša v družini, razvajena s tem, da mi je bilo vedno ugodeno. Mislim, da so se težave mogoče začele potencirati nekje dobro leto nazaj, ko sem sprejela veliko obremenitev v službi, ki me tudi psihično precej črpa. Velika prelomnica pa je nastopila tudi nekje pol leta nazaj, ko sva se s partnerjem tako močno sprla (ravno zaradi te moje muhavosti), da sva prekinila za nekaj dni. Tistih par dni, je bilo zame konec sveta. Bila sem resnično psihično podrta in čutila vse znake depresije – utesnjenost, osamljenost, nemir,.. Misel, da bi ga izgubila, me je pahnila v globoko žalost in posledica so bili takšni občutki. Najbolj grozno je bilo dejstvo, da sem vedela, da sem sama pripeljala do tega, zaradi svoje muhavosti. Grozno me je bolelo tudi to, da se je v tistem trenutku zatekel k prijateljici, s katero je nekoč nekaj imel. Zdi se mi, da sem s tem njegovim dejanjem zelo nazadovala. Že tako sem bila ljubosumna, od takrat naprej, pa to čustvo sploh ne morem nadzirati. Ljubosumna sem že samo, če se pogovarja z neko punco. Ravno tako sem po tem prepiru izgubila vso samozavest, ki pa lahko rečem, da mi je prej ni manjkalo. Ta izkušnja, kako bi bilo, če bi ga izgubila, me je stala samozavesti in mi pred oči vsak dan poriva strah. Čeprav pa se dobro zavedam, da sem do tega dogodka pripeljala s svojim muhastim obnašanjem, ki mu ni hotel vedno ugoditi, se te muhavosti kar ne morem odvaditi. Pogosto prihaja do tega, da sem enostavno sitna in mu težim za vsako drugo stvar, pa čeprav neopravičeno. Zavedam se svojega obnašanja, saj se še sama ne morem prenašati. Enkrat za to krivim pms, drugič luno,… poleg tega se počutim manjvredno in ne samozavestno. Čeprav mi pove vsak dan posebej, da me ljubi in mi to tudi pokaže, mi še vedno manjka kazanje te ljubezni v javnosti, ko se nekoliko umakne. Mislim si, da to že zaradi bontona, vseeno pa si ne morem kaj, da ne bi črno gledala (sem tudi pesimist) in videla to kot nekakšno zanikanje najine zveze. O tem sva že govorila. Izrazila sem željo, da bi rada več njegove pozornosti tudi v javnosti, vendar nekako mu te moje čustvene luknje ne uspe pokriti. Več kot toliko se o tem niti ne upam več govoriti, saj imam enostavno občutek, da samo pritiskam nanj in da ne najdeva neke skupne rešitve. Večkrat on obtoži mojo muhavost in tukaj se pogovor zaključi, jaz pa se počutim isto, če ne celo slabše. Na trenutke se mi zdi, da sem v depresiji, saj čutim osamljenost in nezadovoljstvo, predvsem pa sem neprestano slabe volje. Zavedam se tega in vem, da to načenja dober odnos med nama, pa tudi v najini družbi se ne znam več smejati in sem vsa brezvoljna. Celo do tega prihaja, da mi govorijo drugi, naj se sprostim. Res čutim napetost, ki je ne znam sprostiti, zato bi se rada tega znebila, vendar žal ne vem kako. Zaradi tega se tudi sprimeva. Ko me prime slaba volja in mu nekaj (pogosto neopravičeno) zamerim, pa enostavno ne znam popusti, ker sem tako trmasta. Zato zavlada tišina in takoj se oglasi moj strah, da bi ga zaradi tega mojega obnašanja izgubila. Moram povedati, ko jaz nisem slabe volje in ne kompliciram, se imava res lepo skupaj in imava tudi veliko resnih načrtov za najino skupno prihodnost, ki se jih veselim. Zaradi takšnih izpadov in te čustvene luknje, ki čutim, kot da jo ne zna zapolniti, pa me včasih obdajajo dvomi. Rada bi spet pozitivno pogledala na stvari, videla kako mi je lahko lepo v življenju, saj imam vse in se znebila črnogledosti, pesimizma in slabe volje. Rada bi bila spet tista razigrana, samozavestna oseba, ki se življenja veseli in se neobremenjeno podala v to življenje z njim. Naj omenim tudi to, da imam grde izkušnje v ljubezenski preteklosti in pogosto tudi nočne more. Hvala za vaš odgovor!