Lepo pozdravljeni Lepo vas prosim za vaše mnenje in strokovno in nepristransko videnje moje življenske situacije. Stara sem 50 let, in priznavam da sem komplicirana oseba. Zato sem imela v življenju številne probleme, od tistih na delovnem mestu, do hujših v družinskem krogu, kamor štejem razvezo od nasilnega partnerja in slab odnos s svojo dvajsetletno hčerko. Lani pa je prišlo do dna, zbolela sem za rakom in se zdravim. Zato je postalo neobhodno, da se soočim s posledicami svojega delovanja in s tistim kar mi škodi, preneham. Poiskala sem si strokovno pomoč bionergetika, ki mi izredno dobro dene, saj je tudi bolezen boljše kot je sprva kazalo. Očitno so pri meni problem številne blokade, ki jih uspešno razrešujeva. Bistvo vsega je v odnosu z mojo primarno družino, od katerih sta najpomembnejši mati in njena sestra, moja botra. Že vse življenje vem, da se nanju ne morem obrnit po nobeno pomoč, tudi sedaj, ko bi jo zaradi bolezni res potrebovala, ker jima preprosti ne zaupam. Na novico, da sem resno zbolela, sta se odzvali neprimerno, to je neempatično in v smislu, da je treba stvar čimbolj prikriti pred okolico.Obe sta namesto podpore izrazili skrb, da mi ne bo uspelo, da bom propadla, zaradi česar smatram, da ohranjati odnos z njima ne bi več imelo smisla. Glede na to, da sta mi mati in botra, bi pričakovala kaj drugega. Tako pa vidim, da sta to le na papirju, dejansko pa od njiju ne morem pričakovati nobene čustvene podpore. Že pol leta nimam stikov s svojo primarno družino, ker sem dobila občutek, da mi vsak sosed, prijatelj, moj novi partner,sodelavec, ali pa celo znanec nudi več opore, oz. mi vsaj ne jemlje energije, kot to počneta oni, ki bi mi pravzaprav morali nesebično stati ob strani v tistem, za kar bi ju prosila jaz in ne kar oni smatrata kot "pomoč", meni pa le odmaga. Mislim, da sem v tej situaciji najpomembnejša jaz, saj je verjetno to tudi lekcija moje bolezni. Kaj menite vi, je moje razmišljanje v taki situaciji ustrezno? Najlepša hvala za odgovor, Lučka