Pozdravljeni! Ne vem, na koga naj naslovim to vprašanje, vendar boste vedeli, kdo mi bo najbolje odgovoril na moje vprašanje. Pred 15. leti se nama je ponesrečil štirinajstleten sin. Po štiridnevni komi v KC so nama sporočili, da je umrl in naju z možem prosili za dovoljenje, da darujeva sinove organe za presaditev. V to sva privolila, saj se na nek način njegovo življenje tako nadaljuje, istočasno pa je ta naša tragedija pomagala drugim, ki sicer prav tako ne bi preživeli. Kmalu po tem dogodku sem nekje prečitala, da še ni dognano, ali darovalec ob tem čuti bolečino ali ne, zato me vse od takrat pogosto preganjajo nočne more, ker me preganja sinovo trpljenje v času operacije. Ne pričakujem, da me bose potolažili in dejali, da bolečin ni bilo, če o tem niste prepričani. Želim, da mi napišete resnico. Kakršna koli bo, spoprijela se bom s tem in na svoj način končno našla mir. Za odkrit odgovor se vam zahvaljujem. Pozdrav Milica Z.