Vprašanje
Pozdravljeni, Stara sem 15 let oz. sedaj končujem osnovno šolo. Vse se je začelo pred 6imi leti, ko mi je umrl brat. Nenehno sem sanjala umore, nasilje,... Ponoči sem se zbujala in šla spat k staršema, saj sem se zbudila v strahu in zraven še jokala, to je trajalo vse od 9-11ega leta. Starši so me peljali k psihologinji, ki mi je pomagala, da sem te težave odpravila. Ko pa sem odšla v 6. razred so se moje velike težave začele... V šoli so me nenehno zbadali, zaničevali, izsiljevali, hkrati pa sem mislila in žalovala za bratom, ki mi je pomenil ogromno, zato sem se začela prekomerno potiti, zapirati vase. Šola mi je bila pekel, največji stres, pa ne zaradi ocen ali uspeha, ker imam namreč same petice, in uspehe na državnih tekmovanjih, ampak zaradi sošolcev, za katere sem bila grda in neumna. Zdaj je slika popolnoma drugačna, vsi se hočejo družiti z mano, ampak se jaz še vedno zapiram. Imam nek krog prijateljic med katerimi sem sproščena, to je mogoče 5-6 prijateljic, z ostalimi se mi je družiti "muka". Samo čakam, da se bo kateri od sošolcev začel spravljati name, čeprav vem, da se to ne bo zgodilo. Čeprav so me sedaj vsi sprejeli, se mi zdi, da nikoli nisem za nikogar dovolj dobra. Med tem sem hodila k psihologinji, ki pa me je začela "zbadati", češ da naj sem končno že malo zberem, da nikoli ne bom dokončala OŠ in se uspela vpisati na gimnazijo. temu so bili priča moji starši, zato sem nehala hoditi k njej, psihologi pa so se mi zamerili. Začela sem obiskovati jogo, ki mi je malce pomagala in sedaj se znam sprostiti. Ko se sprostim, sem vesela, potem pa vidim eno stvar, ki me spomni na kakšno negativno stvar in že spet sem na starem tiru potenja, nenehnega skrbljenja. Vsi mi pravijo da izgledam zalo veselo ter srečno, zato še nihče razen moje najožje družine ni opazil mojih težav. Potim se pa samo v šoli oz. srečanju z drugimi ljudmi, torej v trgovini oz. javnih krajih, doma pa nič, niti kaplijce. Zavedam se, da je to resna težava in jo poskušam odpraviti že nekaj let, ampak mi ravno ne uspeva najbolje. Hvala za vaš odgovor.
Odgovor
Spoštovani! Mislim, da je potrebno malo znižati svoja pretirana pričakovanja in zahteve do sebe. Imeti 5-6 prijateljic je več kot bi si kdorkoli upal želeti. Mislim, da ste do sebe prezahtevni in tiranski. Postanite sebe zaveznica, poglejte kakšno trpljenje ste dali skozi vi in vaši starši, začnite se spoštovati in gledati nase tako kot si zaslužite. Prekrasna deklica ste, ki pa bo, v kolikor se ne bo zavzela zase in se zaščitila, povsem pregorela in na poti prizadevanja ugajanja drugim sebe popolnoma izgubila. Privoščite si mir in veselje, razmišljajte kako bi se imeli fajn, v čem uživate, kaj je tisto, kar vas napolni in osreči. Pustite okolico, da si misli kaj si hoče, nikdar nismo po meri vseh, tudi naši interesi niso enaki interesom drugih. Velikokrat okolica v svojem mnenju gleda prvenstveno skozi prizmo lastnih interesov in ji je manj mar kaj je bolje za vas. Čestitam za vaš pogum in vam naročam, da prvenstveno zaščitite to malo deklico v sebi, ki je v tako ranljivem obdobju morala preživljati tako grozljivo izkušnjo, srečno, J.
Preberi še
Asist. Jasna Kordić Lašič, dr. med.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV