Pozdravljeni, stara sem 26 let in vse bolj se mi dozdeva da nič ni tako kot bi moralo biti: spolnost = katastrofa, to pomeni da se ji izogibam če se le da in da imam 'legalen' izgovor. Razlog je ta da si seksa ne želim, spolne fantazije so mi nekaj neznanega (baje da jih imajo drugače vsi), prodor moškega spolnega uda vame je boleč (recimo da v 99,5% primerih) prav tako kakršno koli nadaljnje gibanje. Težave imam z zadnjim izpitom na faksu ker se nikakor ne morem spraviti h knjigi, ko pa končno se usedem se izkaže da mi na vratu sedi veliko cedilo namesto glave z ustrezno vsebino. Do ničesar v življenu mi ne uspe obdržati interesa, da bi nekaj opravljala z veseljem, navdušenjem in zanimanjem. Kaj lahko naredim zase da se bodo te in druge situacije izboljšale (razen da se pač uležem na tire in počakam na vlak)? Razmišljala sem že o regresiji, hipnoterapiji, afirmacijah, psihoterapiji (hodim h terapevtki za spolne motnje), in še čem venda vse mi vse zdi brez nerešljivo. Če bi slučajno kaj delovalo pri meni pa itak nimam denarja za to (h terapevtki za spolnost me je poslala ginekologinja za napotnico po tem ko se se ji zjokala v ordinaciji). Z veseljem bi rada slišala kakršne koli konstruktivne predloge kako rešiti pravkar našteto in še kaj zraven. lp M