Spoštovani, V našem otroškem razvoju ponotranjimo in se poistovetimo z zapovedmi in prepovedmi staršev in okolja, s čemer se oblikuje kritični notranji nadzor, ki ga strokovno imenujemo »nadjaz«, v vsakdanjem jeziku pa vest. Deluje kot notranji starševski glas, ki včasih pohvali za dobro vedenje, še pogosteje pa graja ali celo močno kaznuje z občutki krivde za tisto, kar notranji nadzornik smatra za "slabo" vedenje. Večina ljudi zavedno prepoznava zahteve in prepovedi, ki ji postavlja notranja vest in ve, da se občutek krivde pojavi, ko jih prekršijo. Nekateri ljudje pa se od samega otroštva (močno) čutijo krive že, če obstaja le možnost, da bi jih prekršili ali celo ko samo razmišljajo o "napačnih" stvareh. Njihov »nadjaz« je trd in krut. Zdrav superego je kot prijazni in trdi starši: ima pravila (katerih kršenje je kaznovano z občutki krivde), vendar zna tudi odpuščati in nagrajevati. Odpuščanje je ponavadi povezano s popravljanjem storjene škode. Ljudjem z izjemno krutim notranjim nadzorom pa ta onemogoča tudi popravljanje škode, saj jih povsem paralizira, zato ne morejo končati notranjega kaznovanja. Ker ne morejo pobegniti pred neprestanimi notranjimi napadi, so v veliki nevarnosti, da prizadenejo sebe ali drugega. Lahko pripelje do pretrganja socialnih stikov, težav v delovnem okolju in akutne depresije. V skrajnem primeru je izhod celo samomor. Večji del notranjega nadzora je nezaveden, kar pomeni, da nas motivirajo občutki (ki se jih sploh ne zavedamo) o stvareh, ki jih počnemo in mislimo o njih, včasih pa celo o stvareh, za katere se sploh ne zavedamo, da o njih razmišljamo. Depresivni občutki, depresija so pogosto tako znak nezavednih občutkov krivde, kar pomeni, da nas »nadjaz« lahko »podtalno« napade skozi depresivne občutke. Z drugimi besedami : čeprav se na zavestni ravni ne čutimo krive, smo kaznovani za nezavedne občutke krivde. Depresivnost se ponavadi izraža med drugim skozi občutek, da smo nesrečni, nezmožnost užitka ali navdušenja, torej kaznujemo sami sebe s tem, da si odvzamemo zmožnost veselja in zadovoljstva. Kadar smo na nekoga jezni, to jezo izražamo na različne načine. Lahko jo pokažemo neposredno, aktivno (se razjezimo, povemo, postavimo zahteve ali prepovedi…) ali pa posredno, pasivno (se pritožujemo, opravljamo, smo prizadeti, »žalostni«…). Od naše vzgoje je odvisno, ali si bomo dovolili jezo izraziti in na kakšen način. Če pa naši starši niso dovoljevali izražanja jeze ali so bili »prizadeti« ob tem, se ta prepoved vgradi kot del našega »nadjaza«, zato se kaznujemo za jezo z občutki krivde, torej jezo v bistvu usmerimo nase. Opravljanje je vaš (pasiven) način izražanja jeze, ki pa si je očitno ne dovolite, zato se kaznujete z občutki krivde. Včasih pa so te ponotranjene prepovedi celo tako močne, da si jeze sploh ne dovolimo (zavestno) začutiti, pravimo, da jo potlačimo, odrinemo, Zanjo pa se vseeno kaznujemo z občutki krivde – torej z depresivnimi občutki. Z opisanimi občutki se soočamo (pravimo, da jih ozavestimo) s pomočjo dinamske (analitske) psihoterapije in jih predelamo in na ta način zmanjšamo pritiske svojega prekrutega notranjega nadzornika. Poiščite torej psihoterapevtsko pomoč, pazite nase,