Čez nekaj mesecev bom dopolnila 24 let. S fantom sva skupaj 5 let in tri leta že živiva pri njegovih starših. Od doma sem šla, ker smo doma imeli hude nesporazume in težave. Tu pa se moja zgodba še niti ne začne. Potrebno bo napisati kar veliko, da boste razumeli moje težave. Torej tri leta živim pri fantovih starših v zelo stari majhni hiški. Poleg fantovih staršev tu živi še babica in starejši samski brat. Družina je ZELO ZELO neurejena, umazana, zanikrna, brezbrižna, polna neke čudne napetosti in v treh letih v odnosih nismo napredovali še nikamor. Jaz sem tu še vedno kot nekdo, ki ga pe ne poznajo dobro in nihče ne čuti kake pripadnosti med nami. Pogovarjamo se malo, mene pa zelo moti tudi njihova neurejenost, saj sem sama doma imela vse čisto, higienično in urejeno, medtem, ko tukaj.... Morala bi vam poslati kake slike, slabše je kot pri kakih klošarjih sredi Ljubljane. In že pred leti me je zagrabilo, da bi šla nekako na svoje, v neko stanovanje ali sobico, ki bi bila moja in bi sama gotovo bila lažje bolj urejena. Vendar mi finance tega nikakor še danes ne dopuščajo. Je pa vse skupaj pripeljalo tako daleč, da sem zadnji 2 leti močno depresivna in to v taki meri, da se vedno manj zavedam sebe in sem do sebe precej nevarna in agresivna. Za poškodbe mi v tistih najhujših trenutkih ni mar, bolečina se mi zdi blaga, veliko prejočem, zaprla sem se vase in najraje dneve preživim sama v sobi, izgubila sem celo goro prijateljev, postala sem nesrečna in nedružabna, vse mi gre na živce, še najbolj pa grem na živce sama sebi. Še prej doma sem mnogokrat poskusila s samomorom, bila sem že zelo blizu, pa vendar ni uspelo. In v depresijah, ki jih doživljam sedaj, se mi zdi, da se te želje zopet vedno intenzivneje vračajo in so tudi vedno močnejše. Začela sem močno sovražiti srečne in vesele ljudi, smeh, ki ga slišim kje po hiši ali pri sosedih, v lokalih ali drugje mi gre tako na živce, da bi tistim ljudem najraje kaj naredila!!! Sovražim vse, ki niso nesrečni kot jaz!!! Mrzlično iščem neko rešitev, da bi si kako najela ali kupila stanovanje in odšla od tu, saj me to njihovo početje, odnos do reči in drugo spravlja na kolena. In sedaj ko grem kamorkoli na pot ali se peljem v službo skoraj jočem, ko ob cesti gledam hiše in si mislim kako veseli so lahko ljudje, ki tam živijo na svojem. Mislite, da zaradi napredujoče depresije, sovraštva in mrzličnega iskanja neke rešitve potrebujem resno pomoč pri kakem psihiatru? Bi mi v takem stanju antidepresivi pomagali? Ali so taka zdravila sploh varna zame glede na samomorilska razmišljanja, ki me pestijo? Povejte mi kaj naj storim, prosim. Obupana Petra Za odgovor se vam vnaprej zahvaljujem in upam, da me bo čimprej našel. Hvala.