Spoštovana, Depresija je uvrščena med motnje razpoloženja oziroma čustvovanja. Natančnega vzroka za nastanek depresije ne poznamo, stroka smatra, da jo povzroči prepletanje več možnih vzrokov, sklop zunanjih in notranjih vzrokov pa se razlikuje od posameznika do posameznika: Terapevtske pristope delimo v dve skupini: medikamentozne in psihoterapevtske, običajno jih uporabljamo vzporedno. Pri blagi ali srednje močni depresiji lahko zadostuje že psihoterapevtski pristop, pri močni pa ponavadi ne gre brez jemanja zdravil. Velja opozoriti, da zdravila (ponavadi anidepresivi) samo omilijo ali odpravijo določene simptome depresije, je pa ne "pozdravijo", ker ne odpravijo vzrokov! Psihiterapevtski pristop je usmerjen na prepoznavanje in odpravljanje vzrokov depresije in ima okvirno tri faze: v prvem obdobju terapevt predvsem nudi oporo, da depresivnemu človeku olajša boleče in begajoče občutke ter se mu s tem pomaga pri soočenju z njimi. V naslednjem obdobju je terapevtsko delo usmerjeno predvsem na iskanje in odpravljanje vzrokov (s predelovnjem ponotranjenih čustvenih odnosov in vsebin, ki oblikujejo našo identiteto - samopodobo), v tretjem obdobju pa spet daje oporo pri spreminjaju čustvenih odzivov, vsebin in vedenja ter posledično okoliščin, v katerih človek živi in ki so zanj obremenjujoče. Uspešnost odpravljanja depresivne motnje je odvisna od sodelovanja med terapevtom in klientom. Raziskave so še pokazale, da je za uspešnost terapije manj pomembno, katero metodo ali tehniko (npr. analitična, KVT...) uporablja terapevt, kot je pomemben odnos, ki ga vzpostavita terapevt in klient. Lahko bi rekli, da je odnos tisti, ki zdravi, in ne metoda. V vašem primeru je bil dejavnik, ki je sprožil vaše stanje izguba i(ločitev od pomembne osebe) n vaše (tesnobno in depresivno)odzivanje nanjo. Priporčila bi vam, da poiščete psihoterapevta, s katerim bi poiskala vzroke, zakaj vam je izguba tako močno obeležila in ohromila življenje. Pazite nase,