Spoštovani, upam, da se vam bo ljubilo tole prebrati in mi dati strokovno mnenje o mojem stanju. Sem mlada ženska (v dvajsetih), zdrava, imam super družino in prijatelje. Ne vem, če mi boste verjeli, toda o samomoru in o smrti sem razmišljala že kot 10-letna deklica. Z leti se je to stopnjevalo in tako razmišljanje se mi že od nekdaj se mi zdi »normalno«, čeprav vem, da v resnici ni. Nekje v srednji šoli sem ob priložnosti ugotovila, da večina ne razmišlja tako kot jaz in zato te plati svoje osebnosti nisem nikoli nikomur razkrila, kar pa me bremeni, saj se o tem z nikomer ne morem pogovarjati. V prvem letniku srednje šole sem zaradi vstopa v novo okolje in ker nisem imela praktično nobenega prijatelja, prestala depresijo, ki je trajala kakih devet mesecev. Razen v šolo in v trgovino nisem šla iz hiše, sčasoma pa sem se navadila na sošolce in šolo in depresija je izzvenela. Čeprav sem po naravi precej samotarska in imam celo nek strah pred spoznavanjem novih ljudi (predvsem zaradi občutka manjvrednosti) sem se naučila komunicirati in danes imam kar nekaj dobrih prijateljev in tudi na splošno se v družbi dobro znajdem. Drugo depresijo sem doživela pred nekaj leti, in sicer brez pravega povoda, ker se v mojem življenju takrat ni nič posebnega dogajalo. Bila je hujša od prve, jokala sem se vsak dan brez izjeme nekaj mesecev, vse se mi je zdelo nesmiselno skratka bilo je zelo mučno obdobje, tudi zato, ker sem porabila veliko energije, da sem na zunaj delovala normalno. Depresija je kasneje izzvenela, čez kakšno leto pa ponovno nastopila. Ta je bila še hujša od prvih dveh in dvakrat se mi je zgodilo, da sem med krčevitim jokom kar nekako preklopila v drugo stanje, ne znam pravzaprav opisati, kako se je to zgodilo ampak bilo je kot da ne bi razmišljala s svojimi možgani ampak z nekimi drugimi. Bila sem kot v nekem transu in pomirila me je edino misel na gotovo smrt, ko sem si obljubila, da se bom ubila in nato sem se iz tega stanja zbudila. Sicer je na srečo kmalu po tem dogodku depresija ponovno izzvenela, moram pa reči, da se tistega obdobja zelo slabo spomnim in imam luknje v spominu. Kar me je zelo presenetilo pa je, da sem od takrat naprej skoraj stalno nasmejana in dobre volje, čeprav taka nikoli prej nisem bila. Sem tudi bolj družabna, a kljub vsemu si vseeno zelo želim smrti, v družbi delujem normalno, ko pa sem sama, moje misli pridejo na plano. Pravzaprav točno vem kako bi se ubila, vendar me je dejanja kot takega vseeno strah, velikokrat pa si želim, da se zjutraj sploh ne bi zbudila, da bi imela prometno nesrečo ali kaj podobnega. Ne vem zakaj bi morala živeti še nekaj desetletij, če lahko umrem že sedaj in je mojih težav konec. Moje življenje se mi ne zdi smiselno, sem v letih, ko imajo mnoge moje prijateljice in bivše sošolke otroke ali so noseče, jaz pa si družine ne želim (že od nekdaj), predvsem zato, ker se bojim, da bi moj otrok razmišljal tako kot jaz in ker nisem prepričana, da si v prihodnosti res ne bom vzela življenja. Zadnje čase se mi namreč dogaja, da zapadem v neko »drugo« stanje, ko se počutim kot da sploh nisem v svojem telesu in ko začnem razmišljati zelo morbidno, v takem stanju bi si prav lahko vzela življenje. Tudi nasplošno se mi dogaja, da občasno cele dneve preživim kot da bi bila neka druga oseba, ko pogledam nazaj na tak dan, je kot da se ga ne spomnim dobro v celoti in takrat tudi čas zaznavam drugače. Zdi se mi, da čedalje bolj izgubljam stik z realnostjo... Težava je tudi v tem, da veliko preveč pijem in alkohol te občutke še pojača (ker pri pijači nimam meje). Vem, da se vedem samouničevalno, a si ne morem pomagati....strah me je,da bi ponovno prišla depresija, ker tega enostavno ne bi zmogla več. Strah me je tudi, da imam mogoče zgodnje znake shizofrenije ali kakšne druge psihične bolezni (bipolarna motnja), saj včasih res ne vem, kaj se dogaja v mojih možganih in se kakšnih stvari slabo spomnim (pa ne zaradi alkohola). Ali je za take ljudi kot sem jaz, ki si že od nekdaj želijo smrti sploh kakšna možnost, da začnejo razmišljati »normalno«? Kaj lahko sama storim, da bi se mi stanje izboljšalo? Zdi se mi, da sem zrela za psihologa ali psihiatra, vendar je stigmatizacija psihičnih bolnikov prevelika, da bi se odločila za zdravljenje.